Skupna cena:
Grad Otočec
Andreja Leški: Dragocenost trenutka, ko si dovoliš postati in si prisluhniti
Po koncu izjemne športne kariere si je olimpijska prvakinja v judu Andreja Leški privoščila krajši oddih na Dolenjskem. Med pogovorom v kavarni hotela Grad Otočec je spregovorila tudi o ravnovesju, sprostitvi, identiteti onkraj športa in o tem, zakaj ji bo ta oddih ostal v spominu kot izraz prefinjenosti.
Andreja, kako to, da ste se odločili za vikend oddih na Dolenjskem?
Če sem čisto iskrena – oddih na otoškem gradu sem dobila v dar ob zaključku kariere. Nekaj časa sem razmišljala, kdaj bi bil pravi trenutek za to, in ugotovila sem, da je pravzaprav idealen čas »zdaj«. Zelo spontano, pravzaprav.
In kako ste doživeli grad Otočec in njegovo okolico? Kaj vas je najbolj navdušilo?
Grad je res izjemno lep, sam po sebi in tudi njegova okolica. Ena njegovih največjih posebnosti se mi zdi njegova lega – stoji sredi reke in je dobesedno obdan z naravo. Vtis naredijo že kratek sprehod po grajskem parku ali ob zeleni Krki ali pogled skozi okno. Čutiš mir. Grad ponuja ravno to, kar danes pogosto pogrešamo – tišino, počasnost in občutek, da nisi ves čas na voljo. S svojo arhitekturo in notranjostjo pa te hkrati popelje malo nazaj v času, kar ima prav poseben čar.
Kot vrhunska športnica ste morali vsa ta leta namenjati veliko pozornosti prehrani. Se znate danes, ob takih oddihih, prepustiti tudi trenutnim željam?
Res je, športniki smo praviloma precej disciplinirani, a sama vedno zagovarjam zdravo ravnovesje. Noben ekstrem ni dober – niti pretirano omejevanje niti stalno preverjanje vsake kalorije. Jaz se s prehrano nisem nikoli srečevala na tak način. Tudi med treningi sem si dovolila izbirati hrano, ki mi je všeč, in se kdaj tudi malo »razvajati«. Tukaj, na Otočcu, pa je vse skupaj še lažje – vaša kuhinja je na res visoki ravni, obroki pa so premišljeni in uravnoteženi, zato se sploh ni treba ukvarjati z občutkom, da moraš vse nadzorovati.
Judo zahteva veliko osredotočenost in prisotnost v trenutku. Kako pa vi doživljate pomen umirjanja in odmika?
V tako intenzivnem ritmu, kot ga živijo športniki, je nujno, da znaš napor uravnotežiti z umirjanjem. Odmik, sprostitev, zavesten premor – vse to je ključno. Kraji, kot je Otočec, pa imajo pri tem posebno vlogo. Tukaj se res lahko odklopiš, tudi od interneta in stalne dosegljivosti.
Prišla sem z namenom, da se sprostim, si izpraznim glavo. Veliko sprehodov, globokega dihanja, manj telefona – in moram reči, da mi kar dobro uspeva.
"Umirjanje ni razvada. Je pogoj, da lahko dolgoročno zdržiš."
Imate kak osebni ritual sproščanja, ki vam pomaga najti notranji mir?
Morda ne čisto vsak dan, a zelo pogosto mi pomaga pisanje. Da zapišem na papir svoje misli, občutke, dogajanje v sebi – ne nujno v obliki klasičnega dnevnika, bolj za razbremenitev. Narava pa je to, kar me vedno prizemlji, v vseh pogledih.
Ob najavi, da boste končali tekmovalno kariero, ste dejali, da se športnikova kariera enkrat konča, človek pa mora ostati. Kaj pa Andrejo Leški najbolj definira danes, z nekaj distance?
To je zelo identitetno vprašanje, s katerim se ukvarjam že dobro leto dni. Vedno znova prihajam do ugotovitve, da me definirajo radovednost, zagnanost in vedoželjnost. Sem tekmovalna, vendar to ni omejeno samo na šport. Zanimajo me različne stvari – glasba, umetnost, ljudje, življenje nasploh. Vedno iščem priložnosti za učenje in uživanje v trenutku. To sem skušala ohranjati tudi med kariero, čeprav takrat za kaj drugega včasih skoraj ni bilo ne prostora ne časa. Mislim pa, da sem – s študijem, delom in stiki izven športa – ohranila, no, mislim, da mi je uspelo – ohraniti sebe, svoje jedro.
Če bi morali ta oddih na gradu Otočec opisati z eno besedo – katera beseda bi bila to?
Prefinjenost. Vse je zelo premišljeno – od ambienta in dekorja do občutka, da si resnično del grajske zgodbe.
