Dolenjske Toplice – kraj in terme (2. del)

Nadaljujemo potovanje po zgodovini Term Dolenjske Toplice, ki smo ga začeli v prejšnji številki Vrelcev zdravja. V prvem delu smo se sprehodili od prazgodovine do antike, spoznali geološko dogajanje na tem območju in legendo, ki priča o »odkritju« zdravilnih lastnosti tukajšnje termalne vode. Tokrat bomo razkrili nove zanimive zgodovinske drobce, ki so vplivali na razvoj enega najstarejših zdraviliških krajev v Evropi …

Nadja Pršina, vodja fizioterapije v Termah Dolenjske Toplice

Toplice pri Rožeku

Toplice omenja že listina iz leta 1470 kot naravno kopališče, Toplice pri Rožeku, o njih pa je pisal tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (1689), med drugim: »En izvir ima obliko polovične jame, izklesane v skalo. Je obokan in velik kakor pol sobe. V njem se da udobno sedeti in kopati pod obokano skalo. Je zelo topel in prav močan. Pri drugem izviru, ki je od prvega komaj dvanajst korakov stran, je knez Janez Vajkard Auersperg zgradil lepo poslopje s streho. Slednja kopel prekaša prvo po velikosti, ne dosega je pa po moči, čeprav je precej topla.« Tako je opisal enega najstarejših pokritih bazenov na Slovenskem.

Prelomno leto 1767

Verjetno najpomembnejši mejnik v zgodovini zdravilišča predstavlja postavitev kopališke stavbe leta 1767. S tem je bil omogočen sprejem prvih gostov, zato štejemo to leto za začetek zdravilišča Toplice. Leta 1776 je kranjsko deželno glavarstvo za zdravilišče izdalo kopališki red. Zdravnik in učitelj zdravstvenih ved Anton Kastelec je opravil prvo analizo termalne vode in jo po naročilu kneza Auersperga izdal v drobni knjižici. Balthazar Hacquet, ki je prav tako proučeval termalno vodo, pa je bil do analiz, ki jih je opravil Kastelec, kritičen, a je napisal, da so Toplice edino urejeno termalno zdravilišče na Kranjskem, s tem pa so se uvrščale med večja avstrijska zdravilišča tedanje dobe.

Obdobje po letu 1800

Leta 1818 je knez Viljem Auersperg erarju za potrebe vojske podaril stavbo, pozneje poimenovano Invalidski dom, in v zdravilišče so začeli prihajati vojaki in častniki. To se je izkazalo za knezovo dobro poslovno potezo.

Da bi bilo zdravilišče prijetnejše za bivanje, so v hrastovem gozdu ob Sušici do leta 1829 uredili velik zdraviliški park s potkami, klopmi, mizami, kegljiščem in celo teniškim igriščem. Gibanje na svežem zraku je bilo obvezen del terapije. Ostanek takratnega parka je jarek na severnem robu današnjega parka, takrat zasajenih parkovnih dreves pa žal ni več.

Septembra leta 1834 je velik požar uničil veliko topliških hiš, tudi občinsko kaščo, ki so jo postavili krajani ob pomoči lastnikov zdravilišča le nekaj let pred tem. V kašči so si kmetje lahko sposodili žito, če jim ga je doma zmanjkalo, vrnili pa so ga po žetvi. V požaru je bilo poškodovano tudi zdravilišče, a s pomočjo okoličanov, novomeškega prošta in oblasti, novomeške pa tudi dežele Kranjske, so bile posledice požara hitro odpravljene.

Razvoj zdravilišča

Kot prvi stalni zdravnik v Toplicah se omenja Avgust Kulovic, ki je zdravilišče zakupil najverjetneje leta 1865, za deset let, nato pa je zakup še dvakrat podaljšal. Že leto po prvem zakupu je bil izvoljen za župana. Krajani so ga cenili zaradi njegovega prizadevanja za razvoj kraja in kot vrhunskega sadjarja.

Ko je zdravilišče prevzel, je bilo v dvonadstropni kopališki stavbi 30 sob za goste, v pritličju sta bili ordinacija z lekarno in restavracija s sprejemnico in sobo za biljard., v kletni etaži pa trije bazeni, do katerih so vodila ločena stopnišča. Največji bazen se je imenoval Knežja kopel in je bil namenjen premožnejšim in pripadnikom višjega sloja. Na galeriji nad bazenom je bila fontana za kure pitja mineralne vode. Drugi bazen, z nekoliko nižjim stropom, se je imenoval Karlova kopel (pozneje Jamski bazen), v njem pa so se kopali, izmenično vojaštvo in podeželani, uporabljali pa so ga tudi za zdravljenje z inhaliranjem. Presežek vode iz te kopeli se je pretakal v tretjo, Jožefovo kopel, ki je bila namenjena ubožnejšim. Vse tri bazene so dvakrat dnevno izpraznili in jih očistili s krtačami. V bazene je voda prihajala med kamnitimi ploščami tlaka, zato je bil zdravilni učinek vode optimalen.

Sožitje

Z zdraviliščem se je razvijalo tudi naselje; z njim je služilo in prav zaradi njega je bilo tudi središče dogajanja v tem delu takratnega novomeškega okrajnega glavarstva. Velika pomanjkljivost kopališča, ki je bilo v monarhiji zelo cenjeno, pa so bile slabe prometne povezave – relativno dobra je bila le z Novim mestom. Zaradi slabih cest so se gostje od leta 1894 pripeljali z vlakom do Straže, ker je do tja segal krak železnice iz Novega mesta, od tam pa so jih do zdravilišča prepeljali z omnibusom (manjši bus s konjsko vprego).

Poleg kmetov je v Toplicah živelo tudi kar nekaj obrtnikov (usnjarjev, čevljarjev, krojačev, mesarjev) in že leta 1821 je v Auerspergovi hiši začela delovati šola. Med najpomembnejše učitelje spadata Martin Matko, ki se je kot učitelj zaposlil leta 1892, in Dragotin Gregorc, ki je službovanje nastopil leta 1904. S svojim delom sta bila oba pomembna pri kulturnem in gospodarskem razvoju kraja, Gregorc pa je imel velike zasluge tudi za ustanovitev Sokolskega društva.

Na fotografiji nastop topliških sokolov na zdraviliškem trgu; foto Karel Henigman

Leta 1895 so Auerspergi želeli zdravilišče prodati. Ker pa do prodaje ni prišlo, je skrb zanj prevzel logarski urad iz Soteske. Še istega leta (dva dni pred velikonočnim potresom v Ljubljani) pa je velik požar upepelil velik del Toplic, tudi Auerspergovo hišo na trgu. Na mestu te in sosednje hiše so zato začeli graditi Zdraviliški dom. Ob požaru je knez Auersperg občanom pomagal finančno, z materialom in z delovno silo. Hkrati z izgradnjo Zdraviliškega doma pa je bil urejen tudi nov zdraviliški park z drevoredom. Tega leta se je knez Auersperg z deželnim odborom vojvodine Kranjske dogovoril za ustanovitev zdravstvenega okrožja, in tako je postal kopališki zdravnik tudi okrožni zdravnik. V nadaljevanju se je v Toplicah zamenjalo kar nekaj zdravnikov, eno vidnejših vlog pa je odigral dr. Konvalinka ...

Na fotografiji Topliški trg s kostanjem, svetilko na kamnitem podstavku in lipo. Razglednica je bila odposlana leta 1902.

Vir (besedilo in fotografije):
Dolenjske Toplice v odsevu časa, znanstvena monografija ob 800-letnici prve omembe Dolenjskih Toplic v zgodovinskih virih (2015)