Ko telo zakriči

Po letih sedenja za klavirjem in številnih nastopih je kljub njenemu zdravemu načinu življenja začelo kričati tudi njeno telo. Že več let se aktivno ukvarja s psihosomatiko kroničnih bolezni, tem pa se je letos pridružila še poškodba rame. In ker je ona vedno tako požrtvovalno poskrbela zame, ko sem potrebovala pomoč, naj bo v obliki čudežne zdravilne kopeli, v katero je namešala svoje mešanice, ali le šopka rož na kak klavrn dan, sem se odločila, da tokrat jaz njo »ugrabim« in jo odpeljem na skupni oddih v Talasu Strunjan.

Pomisli nase

Glede na njen polno zasedeni urnik sredi promocije sem jo res morala skorajda ugrabiti, a ponudbi Talaso Antistres & Spinalis, ki vključuje raznolike protibolečinske tretmaje, masaže, savne, obloge iz fanga, nego in razvajanje, se preprosto ni mogla upreti.

»Treba je transformirati svoja negativna čustva in nahraniti pozitivna, da lahko fizično telo zadiha; če ne, zdravimo samo posledice, ne pa tudi vzroka,« je komentirala in že sva bili spakirani v njenem džipu na poti proti Mesečevemu zalivu v Strunjanu, v hotel Svoboda.

S svojim časom sprejema kompromise

»Se v življenju pravi čas ustaviš, prisluhneš, kaj ti sporoča telo?« se pogovarjava že med potjo. Prijatelji smo namreč tu zato, da ne sodimo, pač pa pustimo, da človek sam pride do svojih ugotovitev, spoznanj. Se, ampak večkrat obtičim v nemoči oziroma se bojujem z mešanimi občutki. V praksi je to tako, da je tisto, kar mi najbolj paše, recimo vrsta hrane, zame najslabše in obratno. Če bi samo poslušala svoje telo, bi preživljala dolge dneve na plaži, v morju, v gorah, v čudovitih panoramah in v tesnem stiku z živalmi in naravo. Pamet pa mi pravi, da bi s tem le težko plačala položnice (smeh),« komentira in doda, da sklepa s sabo in svojim časom kompromise in si aktivno sproščanje na debelo označi v koledarju. 

Počitek ni ležanje doma

»Zame počitek ni ležanje doma. Aktiven počitek so zame spreminjanje lokacije, bližina narave ter nega telesa in duha. Privoščim si različne terapije, ki stimulirajo prav to, dobro jem, veliko spim in v hladnem obdobju veliko preždim v savni, rada tudi plavam. Obožujem tudi zvočne kopeli. Telefon seveda pospravim čim dlje od sebe, na spletno pošto odgovorim zjutraj in zvečer in to je to.« In točno takšni dnevi so bili pred nama. Ker vem, da je Neisha ljubiteljica spajev in lepotnih tretmajev, so ji v Talasu Strunjan pripravili presenečenje, ki jo bo zagotovo razveselilo, obe pa sva najtežje čakali negovalne obloge iz toplega solinskega blata, fanga.

»V tišini kujem ideje«

Neisha redno trenira z osebno trenerko in se rada giba v naravi, zato sva bili navdušeni, ko naju je v hotelu pričakala trenerka Klavdija. Skupaj smo se že kar hitro po prihodu podale na športni potep po Krajinskem parku Strunjan, med nasade oljk in vinograde. »Kot ustvarjalka in glasbena profesionalka potrebujem veliko svobode, miru in tišine. Imam glasne misli, zato si neke brbljave družbe 24 ur na dan res ne predstavljam. Raje imam mačke in klavir. V tišini slišim, kar želim, in kujem ideje,« je povedala, dan pa je bil kot naročen ravno za to.

»Vse kar potrebujem«

Primorska burja je razpihala odvečno umsko navlako, predihale smo si pljuča in se zatem pogrele v sproščujočih savnah. Po treh dnevih čudovitih tretmajev in sproščanja že tuhtava, kdaj si bova spet lahko vzeli trenutek zase. »Odklop v Talasu Strunjan mi je dal vse, kar sem tisti trenutek potrebovala. Res sem navdušena nad profesionalnostjo in prijaznostjo terapevtk in njihov velnes je res čudovit. Z veseljem si bom na koledarju še kdaj obkrožila sproščanje pri njih.« Če ne prej, pa maja, ko izide njena nova plošča, kar bo od nje zahtevalo spočitost in energijo.

S klavirjem nad klifi

Neisho na Strunjan veže tudi daljni spomin. Na klifih je namreč pred desetimi leti snemala videospot za pesem Pridejo časi. »To je bil zanimiv projekt, saj sem si zamislila sceno s klavirjem na klifu. Del spota je bil namreč že posnet na Irskem in iskali smo podobno lokacijo. Našli smo strunjanski klif. Na  košček ravnine nad klifom smo (stežka!) privlekli klavir in ga priklenili z verigo. Verigo smo prekrili z zemljo. Pogoji so bili enkratni, tako da lahko rečem, da imamo irske klife v Sloveniji! Malo je takšnih divjih mest, divje morje, divje skale, res lepo. Klavir smo nato podarili bližnji gostilni, kjer so ga dolgo imeli za dekoracijo. Vida, lastnica lokala, mi je sedaj povedala, da se je pred nekaj leti vanj zaljubil neki gost in ga odpeljal v svoj lokal, za solatni bar.