Hoja in terapija, ki so jo takrat izvajali samo v Frankfurtu, Münchnu in – Šmarjeških Toplicah

Njegovo prvo bivanje tu je trajalo štiri tedne. Vsak dan je imel kar šest storitev, od pregledov pri zdravniku in masaž do različnih terapij, in veliko gibanja. Najbolj so mu ostali v spominu pohodi in kolesarjenje po okolici. Vsak dan je z vaditeljem prehodil od 15 do 20 kilometrov – daljši pohod je bil v Novo mesto, malo krajši pa na Trško goro, v Škocjan ali proti Šentjerneju, s kolesom so se odpravili tudi proti Krakovskemu pragozdu, Kostanjevici in Mokronogu.

V zdravstveni službi v Šmarjeških Toplicah so že takrat uporabljali terapijo s podtlakom, t. i. vacusac, ki učinkovito pospešuje cirkulacijo limfe in se uspešno uporablja tudi za sproščanje mišic. Kot pove gospod Mattei, so jo v Nemčiji v tistem času uporabljali le v najbolj eminentnih bolnišnicah v Frankfurtu in Münchnu.

Namesto kave kar šilce

Spomni se tudi, da je bila v teh krajih v tistih časih kava izredna redkost, in ni bila na dosegu roke kot zdaj. V smehu komentira, da je najbrž tudi to pripomoglo k uspehu terapije proti nespečnosti. Si pa dobil pri zajtrku namesto kave šilce prave domače slivovke, kar je bilo, kot ponovno pravi smeje, odlično nadomestilo za kavo.

Po štirih tednih spal kot polh

Uspeh terapije se je pokazal takoj. Gospa Mattei pravi, prav tako v smehu, da je zadeva delovala, saj je mož, ko se je vrnil domov, večino noči prespal »kot polh«, in to kljub njihovemu novorojenčku in še enemu otroku.

In tako so naslednje leto prišli v Šmarješke Toplice vsi štirje. In od takrat vsako leto – kasneje so prihajali tudi z mlajšo hčerjo, zdaj pa velikokrat pride kar cela razširjena družina, saj se jim z veseljem pridružita tudi vnukinji.

Posebna energija, ki prinaša mir in spokojnost

V osemdesetih letih je tu počitnikovalo precej avstrijskih in nemških gostov, saj so bile cene zanje nadvse ugodne – v začetku sta za počitnice tu odštela od 5 do 10 takratnih nemških mark na dan za polni penzion. Leta 1983 so prvič bivali v novozgrajenem hotelu Šmarjeta. V sobi 110 z razgledom na park, na cvetje in zelenje. In še vedno so skoraj vsakič nastanjeni prav v tej sobi – njena podoba se je sicer z leti spreminjala, a je, kot pravita, ohranila neko posebno energijo, saj prinese človeku pogled iz te sobe pravi mir in spokojnost.

Čista dežela s čudovitimi razglednimi potmi

Beseda nanese tudi na to, kako sta potovala do Šmarjeških Toplic. Nekdaj je bilo to kar pravo popotovanje, tudi zato, ker so del poti iz Nemčije in po Avstriji prepotovali kar z avtovlakom, nekaj prvih let pa jih je pot vodila celo čez Italijo, saj je bila vožnja čez prelaz Ljubelj zanje kar preveč adrenalinska. Z leti pa so jim potovanje olajšali novozgrajeni predori in avtoceste po Avstriji in Sloveniji.

V Sloveniji so vedno občudovali razgibano pokrajino, čudovite panoramske poti, urejenost in  čistočo. Pravita, da je potepanje po širši okolici Šmarjeških Toplic in po Sloveniji zelo preprosto in brezskrbno, zato so še do pred nekaj leti prihajali sem kar z osebnim avtomobilom. Zdaj pa pripotujejo z letalom, že zaradi let, ki so se nabrala, zaradi večjega udobja.