Kdo ne pozna Aljane Primožič, njenih duhovitih karikatur, ki v medijih na svojevrsten način opozarjajo na anomalije naše družbe? Koga še ni do solz nasmejala kakšna od njenih bolj žgečkljivo obarvanih podob, ki brez dlake na čopiču odslikavajo partnerske odnose? Ja, prva dama slovenske karikature je v karieri naslikala že več kot 11.000 takšnih umetnin, izdala več knjig in postavila mnogo razstav. No, v začetku julija pa nam je pobegnila v penzijo, a ni skrbi: kdor se rodi s čopičem in hudički v glavi, z njimi tudi odide s tega sveta, zato se nam obeta še veliko Aljaninih humornih prebliskov.

Dobra plat te poteze pa je dejstvo, da si je sveža upokojenka lahko vzela nekaj dni zase in se odpravila v Terme Šmarješke Toplice. Na oddihu bi jo moral spremljati soprog, priznani aforist Milan Fridauer – Fredi, a so ga zdravstvene težave zadržale v domačih Halozah, na Dolenjsko pa je, za družbo ženi, poslal svojo sestro Marijo Potočnik. Za dami so strokovnjaki v Termah pripravili preventivni program Za zdrava zrela leta, ki je vključeval veliko gibanja, masažo, sprostitveno kopel, zdravo prehrano, ugotavljanje metabolne starosti in strokovne nasvete, kako ohraniti zdravje in mladostnost.

Aljana je po koncu oddiha zatrdila: »Meni so v Šmarjeških Toplicah življenje postavili na glavo! Brez heca!«

Spoznala je, da ga je kar dobro lomila! »Prepričana sem bila, da živim dokaj zdravo, da primerno skrbim za svoje telo in duha, a sem tu ugotovila, da bom morala marsikaj spremeniti, če želim vsaj še za nekaj let ohraniti svoje zdravje. Doma imam na metre knjig o zdravem življenju, o vseh mogočih dietah, moj Milan bi rekel, da v teoriji vse obvladam, zdaj sem pa videla, da sem ga kar dobro lomila, ko sem izpuščala obroke, nikoli nisem zajtrkovala, v najboljši veri sem se izogibala tudi večerjam, ko so se nakopičili kilogrami, sem jih ‘napadla‘ s prisilnim postom. Do slabosti in bistveno premalo časa namenjala primernemu gibanju,« je iskrena ‘prebujena‘ Aljana.

Stresen način življenja, pritisk medijskih urednikov, kdaj bo že poslala karikaturo, ure in ure sedenja v prisilni drži in neredno prehranjevanje so že urezali posledice v njeno počutje in zdravje.

Čeprav je bilo njeno otroštvo močno povezano z vonjem po slikarski barvi, čopičih, platnih in se je tudi Aljana po končani srednji oblikovni šoli vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, so bili njeni umetniški začetki precej nesamozavestni. »Dva letnika sem naredila, menda sem bila zelo obetavna, profesor Gabrijel Stupica me je že takrat usmerjal v karikaturo, potem pa sem, tako kot moja mama, že med študijem zanosila in moja akademska izobrazba je splavala po vodi. Kljub temu pa sem ostala zvesta risanju."

Lahko bi rekla, da moja prva karikatura sega že v obdobje osnovnega šolanja. Ker sem se tam v glavnem dolgočasila, sem med eno od ur ‘ovekovečila‘ učitelja. Zalotil me je, mi vzel papir in ga v zbornici pokazal mami. Doma mi jih je pošteno naložila, učitelju pa je bila upodobitev tako všeč, da jo je želel obdržati,« se spominja Aljana, vendar z risanjem karikatur kljub maminim skrbem ni prenehala. »Vlekla me je celo k psihiatru, ki ji je zagotovil, da sem nadpovprečno inteligentna, ampak lena. Potem sem jih šele fasala (smeh).“

Aljana Primožič si je prvi kruh služila na Gorenjskem glasu: »Risala sem strip zanje, po materini smrti pa me veselje do stripov za nekaj časa minilo. Nekaj časa sem delala tudi v Iskri Eri, oblikovala sem embalažo za vrtalnike in jo v treh letih tako dodelala, da so zanjo v Gornji Radgoni dobili jugoslovansko priznanje, kar je bilo za tiste čase kar velika reč,« poudari.

Prvo karikaturo je poslala na Primorsko, „da bo sramota čimbolj daleč“

A ves čas jo je vleklo k karikaturi... »Ko nisem imela v službi kaj početi, sem ves čas skicirala, saj je bilo kartona na pretek. Iz tega obdobja izvira tudi moj zaščitni znak coprnice, saj me je eden od kolegov zbadal s čarovnico, pa mu nisem ostala dolžna. V Delu sem ves čas spremljala karikature Franca Jurija in si rekla, ‘če on lahko to počne, bom tudi jaz‘. Prvo karikaturo sem poslala takratnemu direktorju Primorskih novic Dragu Misleju - Mefu, ‘da bo sramota čim bolj daleč‘, sem si mislila. Malo se je bal, da bo dobil kakšne babje risbe, a je bil potem z mojim delom zelo zadovoljen,« pristavi.

Potem so jo naenkrat vsi hoteli

Potem se je Aljani odprlo, vsi so jo hoteli. Šaljive podobe je risala praktično dan in noč, objavljala v Slovencu, Slovenskih novicah, v Oni, Delu, v Delavski enotnosti, Pavlihi, v revijah Moj mikro, Prijatelj, Delničar, Moj mali svet, v Kmečkem glasu, Financah, Gospodarskem vestniku, Gorenjskem glasu, Kranjčanki, Kranjskem glasu in še bi lahko naštevali, toda »za denar se nisem znala nikoli zmeniti. Ker sem sama skrbela za dve hčerki, me je bilo pogosto strah kako bo, če se mi kaj zgodi. Zavedala sem se, da bomo lačne, če si bom poškodovala samo en prst. Svobodnjakarstvo zame naenkrat ni bilo več tako zelo pomembno, zato sem se redno zaposlila najprej pri časopisu Slovenec, na koncu v uredništvu Slovenskih novic,« pripoveduje umetniška ikona, ki je bila leta 2005 celo med nominirankami za Slovenko leta.

Ko se srečata „dva primerka izredno redke vrste Slovencev“

Nikoli ni imela težav z idejami za karikature, ko pa je leta 1997 v življenje Aljane Primožič stopil še duhoviti aforist Milan Fridauer – Fredi, je meja njene ustvarjalnosti dosegla nebo. Dal ji je krila. Sanjski umetniški par se neverjetno dobro dopolnjuje pri razvijanju idej. »Včasih v sekundi veva, kaj je novica dneva in vredno karikiranja, včasih na idejo čakava dlje časa. Že ko se lotim skiciranja, vem, kako bo izpadla. Če se med nastajanjem začnem režati, je to odlično znamenje, takšna je navadno tudi ljudem najbolj všeč,« razlaga.

Avtor aforizmov Milan Fridauer-Fredi, primerek izredno redke vrste Slovencev, podobno kot je soavtorica Aljana Primožič primerek najredkejše vrste Slovenk, sta združena ne samo v knjigah in objavah aforizmov s karikaturo, temveč tudi v realnem življenju. Bilo je skoraj nujno, da se dva, ki brijeta norce, najprej na svoj račun – in s tem posredno tudi na naš – ne ločita več, potem ko sta se enkrat spoznala, je zapisala Lada Zei v uvodniku knjige Aforizmi za vsako noč.

Desetletje sta s Fredjem živela v Aljaninem rodnem Britofu pri Kranju, potem pa sta se preselila v Gruškovec, v njegove Haloze, tik ob meji s Hrvaško, kjer »čas teče počasneje in ljudje še znajo bolj pristno živeti,« poudari. Čeprav je Fredi 12 let mlajši od žene, ta trdi: »Saj se sploh ne pozna. Meni ves čas po glavi hodijo traparije, on pa je zelo resen. Na računalniku sva nekoč reševala teste o mentalni starosti. Meni je pokazalo, da sem 17 let mlajša, on pa naj bi bil tri leta starejši, kot je v resnici. No, pa računajte ...«

»Ko sem videla, kakšno hrano pripravljajo v restavraciji, mi je padla čeljust dol od presenečenja in navdušenja. Ej, ni, da ni! Moram pa reči, da znajo tudi korenje in drugo razstrupljevalno hrano izjemno lepo servirati. Človek sploh ne opazi, da je za kaj ‘prikrajšan‘. Ampak vseeno, Marija si je lahko privoščila sladoled, ki ga sami izdelujejo, rekla je, da je izvrsten, meni so se pa sline cedile. Z Milanom namreč obožujeva sladoled.“

Obe sta se odločili, da bosta ‘ubogali‘ vsa navodila, zato sta pridno stopali za športnim trenerjem, ki ju je poučil o dobrobiti nordijske hoje. »Ne bi si mislila, da je takšna razlika. To, s palicami mislim. Prej sem bila prepričana, da gre zgolj za ‘afnarijo‘, da pohodnika bolj ovirajo kot mu koristijo. Zdaj vem, da imajo pomembo vlogo, sklepi precej manj trpijo. Jaz pa imam že tako obrabljeno eno koleno, pa tudi v kolki me že opozarjajo,« iskreno pove Aljana.

Iz Šmarjeških Toplic pomlajena in polna sveže energije

Ni mogla prehvaliti tudi magnezijeve masažne kopeli, po kateri se je počutila »dvajset kil lažja,« kot zatrjuje, »prav čutila sem sprostitev mišic, utrujenost po naporni nordijski hoji, je kar izpuhtela. Po strokovni masaži pa bi lahko vso noč plesala (smeh).« 

V Termah Šmarješke Toplice so bili vsi zelo prijazni, ene same kritike ne morem najti,« poudari Aljana. Svoj in Marijn oddih v Šmarjeških Toplicah je kakopak še slikoviteje povedala v posebni priložnostni karikaturi, ki pove več, kot tisoč besed. Uokvirjena bo deležna posebnega mesta, v spomin na obisk njene avtorice, umetniške ikone, ki je s svojo preprostostjo, vedrino in nalezljivim humorjem očarala zdraviliško osebje.  

Karikatura pove več kot tisoč besed. Na ogled bo v Termah Šmarješke Toplice.

Ob slovesu so sveži upokojenki zaželeli še veliko zdravih let in obilo iskrivih karikarur, ki jim ni para. »Nažrla sem se politike, komaj sem čakala upokojitev, zdaj bom risala samo še seks (smeh), « se Aljana pošali na koncu pogovora.