Tomi Perinčič, športni animator v Termah Dolenjske Toplice
Roker, ki obožuje naravo Kočevskega roga in spodbuja goste h gibanju
Tomi Perinčič je športni trener v Termah Dolenjske Toplice, v prostem času pa odličen kitarist, pevec in avtor glasbe in besedil. Sodelavci ga poznamo kot blago dušo, ki globoko in s posluhom zaznava življenje in ljudi okrog sebe.
Katere vadbe vodiš?
Vodim jutranjo rekreacijo, nordijsko hojo za goste na oddihu in za goste na terapijah, različne vadbe v bazenu, jogalates, pa dihalne vaje in organiziram različna doživetja v naravi, za skupine in za individualne goste na Antistresnih Energijskih in Zen programih. Če se le da, se na vadbo odpravimo ven, iz hotela, v zeleno naravo.
Po kateri poti v okolici Dolenjskih Toplic z gosti najraje hodite?
Za nordijsko hojo je zelo zanimiva in lepa steza, ki se imenuje Tek za zdravje. Začne se v Dolenjskih Toplicah, pri kampu, ki leži ob potoku Sušica, in pelje krožno do reke Krke in nazaj. Pot je mogoče podaljšati ali skrajšati, osnovni krog pa traja eno uro.
Tomi, po rodu si iz Posočja, tam si odraščal. Je bila glasba že tam tvoja ljubezen?
Ja, iz Kobarida in okolice izhaja tisto, kar me na neki način oblikuje in mi ostaja v zavesti in podzavesti za vse življenje. Že v osnovni šoli sem začutil veselje do glasbe. Moja starša imata rada glasbo, oba imata dober posluh in oče je tudi pel v zboru, zato sta me vpisala v glasbeno šolo. Vendar sem kmalu nehal, saj takrat tam prvi dve leti sploh nismo delali z inštrumentom. Sem pa v glasbeni šoli spoznal kolega, ki se je tako kot jaz učil klavir, zraven pa je še sam brenkal na kitaro. In sem zraven brenkal tudi jaz. Veliko sem se naučil tudi s kaset; vrtel sem jih naprej in nazaj in poskušal posnemati. Kmalu po moji osnovni šoli se je iz Kanade vrnil akademski slikar in tudi glasbenik Boris, doma iz Mosta na Soči, ustanovil bend Soča Blues Bend in me povabil k sodelovanju. In tako sem postal kitarist.
Kako pa si se potem znašel na Dolenjskem?
Zaradi prijateljev sem se vpisal na srednjo gradbeno šolo usmerjenega izobraževanja v Ajdovščini, a sem že kmalu delal v kovinarski stroki v Kobaridu, zato sem naredil še strokovne izpite na kovinarski šoli. Ko pa sem spoznal svojo sedanjo partnerko, ki je z Dolenjske, in sva začela razmišljati o selitvi v Dolenjske Toplice, sem začel tu iskati službo. Da sem dobil zaposlitev v Termah, pa sem moral narediti še zdravstveno šolo, za zdravstvenega tehnika in maserja, kasneje pa sem se na DIF-u usposobil še za športnega trenerja. Tako imam zdaj kar veliko poklicev.
Kako je nastal bend El Kachon?
Na Dolenjskem sem precej dolgo iskal kolege, s katerimi bi se lahko skupaj še naprej ukvarjal z glasbo, ki mi pomeni hobi in užitek. Želel sem namreč, da se ujamemo tako v glasbi kot tudi sicer, osebno. Spoznal sem tudi novomeške glasbenike iz zasedbe Dan D, po rojstvu sina Urbana pa sem fokus usmeril v družino. Z El Kachoni smo tako začeli leta 2011, ko je Urban že nekoliko odrastel. V bendu nas je šest, in to različnih starosti, a se odlično razumemo in delamo avtorski rock, blues in tudi country. Zaradi korone smo 10-letnico obstoja praznovali šele letos, praznovanje pa je pokazalo naš res velik opus – do zdaj smo izdali že 4 albume – poleg tega pa smo nastopali po vsej Sloveniji, največ na Primorskem, pa tudi na festivalih v Srbiji in Črni gori in na različnih prireditvah in po klubih v Švici in Italiji.
V El Kachonu igraš več vrst kitare, pišeš glasbo in besedila in ob pevki Tini tudi poješ. Poleg tega pa zadnja leta sodeluješ tudi v vse bolj popularni skupini Tretji kanu.
Ja, tako je. Igram različne kitare. Spet je prišel v modo poseben inštrument, ameriška kitara lap steel, ki jo igram kot citre, na kolenih, s steklenim ali kovinskim valjem. Zveni kot havajska, mehko in izredno melodično, zato zmehča in omili glasbo. Pri Tretjem kanuju so se navdušili nad tem stilom. Za El Kachon res napišem kar veliko besedil in glasbe, vendar je naše ustvarjanje kreativen demokratičen proces, v katerem aktivno prispeva h končnemu izdelku vsak član, vsak s svojim znanjem in idejami. Tako se vsi s pesmijo poistovetimo in jo vzamemo za svojo. Tak način dela zahteva morda več časa, a je velik užitek in mi zelo ugaja.
Besedila so zelo sporočilna in hkrati poetična, kar je v današnjem času prava redkost. Kje najdeš navdih?
Hvala! Teme se mi ponujajo povsod – motiv najdem v družabnem in političnem življenju, v stanju duha in osebnem življenju. Ko se me kakšna situacija dotakne, pridejo s čustvi na plano tudi verzi. Zgodbe pa želim povedati na drugačen način, ne banalno. Tako včasih iščem kakšno besedo tudi več mesecev … in ta se mi pojavi v nekem trenutku, ko je sploh ne pričakujem. Vsaka pesem je film zase, dokument časa, ki se ga za nazaj ne da spreminjati. Ko smo delali izbor ob 10. obletnici, smo skupno ugotovili, da sta dve pesmi še danes enako aktualni, kot sta bili ob nastanku. Zato bi izpostavil ti dve, to sta Svet dovoljenih laži in Domov.
Skupina Tretji kanu, v kateri prav tako igraš kitare, se zelo hitro prebija med v Sloveniji prepoznavne bende. Kako se je začelo to sodelovanje?
Začela sta Jan Medle in Anja Pavlin in sta za odrske nastope iskala stalne sodelavce. In ker je Anja El Kachonom pomagala pri stikih z mediji, smo začeli sodelovati še tako, da smo jima pri nastopih pomagali bobnar, basist in jaz. Zdaj pa pogosto nastopita na kakšni prireditvi kar oba benda, kar je za organizatorje praktično, za poslušalce pa silno zanimivo, saj slišijo dve različni zvrsti glasbe.
Tomi s skupino Tretji kanu
S skupino Tretji kanu sta začela Jan Medle in Anja Pavlin, ki sta za odrske nastope iskala stalne sodelavce. In ker je Anja El Kachonom pomagala pri odnosih z javnostmi, smo začeli sodelovati še tako, da smo jima pri nastopih pomagali bobnar, basist in jaz. Zdaj pa pogosto nastopita na kakšni prireditvi kar oba benda, kar je za organizatorje praktično, za poslušalce pa silno zanimivo, saj slišijo dve različni zvrsti glasbe.
Tretji kanu z videospotom Iz rumenega plašča
Čudovita skladba in video pripovedujeta eno najbolj intimnih zgodb Tretjega kanuja. V videospotu nastopata legendarni Gojmir Lešnjak Gojc in mladi genij Lenart Zajc, ki obnavlja ikonične lučke iz 70-ih let, vas pelje na potovanje skozi prenekatero čustvo. Govori o tisti luči v nas ... Da ji moramo slediti, jo kdaj pobožati in zaliti − kot Anjine marjetice, ki simbolizirajo tiste najbolj skrite želje … pa tiste iskre, ki se vžigajo, ko hodimo po še neshojenih poteh.
Si eden redkih trenerjev, ki vodi tudi jogalates. Kakšna vadba je to?
To je odlična vadba za vse generacije in za oba spola, tako za ženske kot moške, pa čeprav se sliši kot bolj ženska vadba. Je kombinacija joge in pilatesa – pri jogi je poudarek na sproščanju, tehniki dihanja in raztezanju, pri pilatesu pa na krepitvi mišic in dihanju. Je zelo učinkovita – če jo izvajaš pravilno, kar dobro čutiš mišice, ni pa tveganja za poškodbe. Vadba ima velik nabor vaj različne zahtevnost in se lahko stopnjuje in individualno prilagaja. In ko se gostje vaj naučijo, jih lahko izvajajo sami tudi doma. Zelo dobra je, na primer, zjutraj, za prebujanje, da lažje začneš dan.
Druženja z gosti gotovo prinesejo tudi kakšno zanimivo prigodo?
Ja, veliko je smeha in dobre volje. Gibanje in druženje goste razveseljujeta, zato je pri vadbah veliko dobre energije. Všeč mi je, ker takoj dobim odziv, kaj jim je všeč in kaj ne, in gostje mi hitro povrnejo energijo, ki jo vložim v delo. Nedavno smo se nasmejali, ko se je skupina gostov iz društva diabetikov zbirala v parku, da se odpravimo na nordijsko hojo. Čakali smo, da se nam pridružijo še zadnji, ko je neka gospa rekla: »Zagotovo pridejo, saj se vsi člani pridno udeležujemo vseh vadb. Tudi jutranje telovadbe v bazenu. Kar povejte vašemu mlademu kolegu, ki vodi hidrogimnastiko, da zelo dobro vodi vaje!« Nastalo je malce tišine, potem pa le reče eden iz skupine: »Al to je isti vaditelj!« Očitno sem v trenerki videti povsem drugačen kot v kopalnih hlačah.
Kaj poleg glasbe še rad počneš v prostem času?
Moje veselje sta kolesarjenje in pohodništvo. Imam cestno in gorsko kolo, več pa uporabljam slednjega, saj se zadnje čase vedno raje odpravim v samoto, v Kočevski rog, ki ga imamo v Dolenjskih Toplicah pred nosom! To je res pristen neodkrit raj, poln zanimivosti. En del je celo pragozd, sicer pa so glavne poti dobro označene. Zanimiva in lepa je, na primer, označena pohodniška in kolesarska pot od Baze 20, do kamor se pride iz Podturna, preko razglednih Gač, kjer je smučišče, do Mirne gore v Beli krajini. Pogosto grem kolesarit ali hodit tudi s sodelavcema, Samom in Štefom, ki sta oba vneta ljubitelja narave, kar tako, za dve ali tri urice, po službi, in se kar izgubimo v divjini, v gozdu, ali pa se vozimo po gozdnih vlakah in stezah.
Si že srečal medveda, risa ali volka?
Ja, medveda že šest- ali sedemkrat, ko sem šel peš, pa tudi s kolesom. Vsakič sva mirno, počasi šla naprej vsak svojo pot. Kustos na Bazi 20, Jože Saje, ki poleg zgodovine dobro pozna tudi floro in favno Kočevskega roga, pravi, da medved ne reagira v paniki, zato ker nima naravnega sovražnika, pač pa si te mirno radovedno ogleda. Če ne izzivaš, se obrne in odide. Dobro je, če se med hojo mirno pogovarjaš, saj se tako umakne že prej.
Je sin prav tako glasbenik?
Ne, ni, ima pa zelo zanimivo delo. Pri 23 letih ima podjetje za urejanje ribnikov, ekoloških plavalnih jezerc (biotopov) in vodnih slapov, akvarijev ipd. Znanje pridobiva v poslovnem inkubatorju in v ameriškem podjetju, pri katerem je že pridobil licenco in mu zagotavljajo tehnično podporo in svetovanje.
Kje pa dopustujete?
Odkar z ženo nisva več vezana na šolske počitnice in morje, hodiva na podaljšane vikende po Sloveniji ali hrvaški Istri. Malo z avtom in malo s kolesom si ogledujeva lepote, rada tudi okušava kulinariko. Spomladi, na primer, sva uživala v notranjosti Istre ob slapovih, jezercih, prikupnih vasicah, špargljih in tartufih. Rada greva tudi k mojim v Posočje; tam je vikend vedno prekratek.
Umetniški hotel z udobnimi sobami in vrhunskimi velneškimi storitvami.
10800 EUR
(na osebo, na noč)
Romantično nočno kopanje, možnost zakupa zasebnih savn, kopeli in masaž v dvoje.
50400 EUR
(2 nočitvi, 2 osebi)
Vzemite si čas zase.
89100 EUR
(na osebo)