Gospa Tatjana Oset je že zgodaj začela skrbeti za svoje zdravje ...

A življenje ji je v zrelih letih, ki so za žensko še posebej občutljiva, prineslo veliko stresa, in doživela je infarkt, in to že pred šestdesetim letom. In ker je bila rehabilitacija kje blizu takrat zaradi koronskih ukrepov okrnjena, se je odločila, da bo sama še dodatno poskrbela za zdravje – udeležila se je samoplačniške obnovitvene rehabilitacije za koronarne bolnike v Termah Šmarješke Toplice.

Kako se spominjate dne, ko ste doživeli infarkt? Ste imeli pred tem kakšne opozorilne znake?

Moj spomin na dan infarkta je povezan z veliko hvaležnostjo zdravniškemu osebju, hvaležnostjo za to, da še živim. Ko me je reševalna ekipa na nosilih odnesla iz hiše v reševalno vozilo in so zaprli vrata avtomobila, sem razmišljala,  da ne bom dočakala niti šestdesetega rojstnega dne. Ganile so me hčerkine solze, ko se je poslovila od mene. Iz domačega Šentjurja so me odpeljali v UKC Maribor. Tu me je pričakala zdravniška ekipa, izvedli so potrebne preiskave in mi vstavili žilne opornice. Ekipa je bila profesionalna, prijazna in sočutna. Po posegu so me odpeljali v sobo intenzivne nege. Ponoči sem doživela še en infarkt, naslednji dan pa so me reševalci ob spremstvu zdravnika odpeljali v celjsko bolnišnico.

Dobro se spominjam, da sem že tri dni pred infarktom čutila pri hoji v hrib srednje tiščanje v prsih, v stoječi drži pa stiskanje v nogah nad gležnji. Na dan infarkta, 20. junija 2020, pozno popoldan, sem čistila kurnik naših osmih kokoši. Bilo mi je nenavadno toplo v obraz in bila sem precej sitna. Po uri in pol čiščenja sem začutila močno tiščanje med dojkama, kot pritisk stopetdesetkilogramske uteži, ki ni popustil. Odšla sem v kopalnico. V ogledalu sem opazila, da je moj obraz popolnoma bel. Poklicala sem hčerko in ji naročila, naj takoj pokliče zdravnika, ker je z mojim zdravjem nekaj hudo narobe. Ulegla sem se. Zelo hitro je prišel zdravnik s sestro, prepoznal, da gre za srčni infarkt, in poklical reševalno ekipo Splošne bolnišnice Celje.

Se vam zdi, da so bolezen povzročile obremenitve ali bi lahko bila kriva dednost?

Že od tridesetega leta sem čutila, ne znam pa pojasniti, kako, da je srce šibka točka mojega zdravja. Zato sem namenjala veliko pozornost preventivnim pregledom in zdravemu načinu življenja. In tako so bile izmerjene vrednosti holesterola in tlaka pri meni do petinpetdesetega leta v mejah normale, potem pa so te vrednosti postale mejne. A zdravil mi zdravniki še niso predpisali. V mojem življenju je bilo v izobilju obremenitev in stresa – posebej stresno pa je bilo leto 2017, ko se je prezgodaj rodil vnuk, možu pa so diagnosticirali raka trebušne slinavke. Za posledicami bolezni je mož februarja 2018 umrl.

Po mamini strani smo družinsko obremenjeni s srčno-žilnimi boleznimi – starejši brat je pri petinpetdesetih letih umrl zaradi srčne kapi, najstarejšemu bratu so  pri istih letih vstavili »bypasse«, jaz pa sem doživela srčni infarkt v devetinpetdesetem letu. Zelo si želim, da najmlajši brat ne bi zbolel za boleznimi srca in ožilja.  

Kako pa je potekala rehabilitacija?

Štiri mesece sem bila v bolniškem staležu. V tem času sem počivala, redno hodila na krajše sprehode in razmišljala, kako naj živim naprej, kaj mi pomeni največ, čemu naj dam prednost, koliko življenjskih postaj bom še dosegla. Težko mi je bilo. Včasih sem bila žalostna.

Zdravnik mi je po srčnem infarktu predpisal rehabilitacijo v celjski bolnišnici, vendar te takrat zaradi preprečevanja širjenja epidemije COVID-19 žal niso izvajali. Na rehabilitacijo v Celje so me poklicali šele septembra 2021, zaključila pa sem jo februarja 2022.

Kako je to vplivalo na vašo družino in okolja, v katerih ste aktivni?

V družini sta moja opravila takoj z velikim razumevanjem prevzela hči in zet, hči in sin pa sta mi povedala, da sta zelo srečna, da me še imata in da je njuna edina želja, da bi še naprej imela mamo.

Razumevanja in podpore v času bolniškega staleža sem bila deležna tudi od delodajalca, župana magistra Marka Diacija. Vodim namreč knjižnico in Ipavčev kulturni center v Šentjurju. Hvaležna sem mu za to. Moje naloge pa so bile porazdeljene med sodelavke, kar jih je ob njihovem rednem delu še dodatno obremenilo, a so to sprejele z razumevanjem. Hvaležna sem jim, da so med mojo odsotnostjo opravljale moje delo.

Kako ste se spopadali s tem, glede na to, da ste pred boleznijo podpirali 4 vogale pri hiši?

Nisem obremenjena s skrbjo, kaj bo, če ne bom zmogla. Naše življenje je pač kratko potovanje. In našo pot nadaljujejo naši potomci. Hčerka in sin sta preskrbljena, imata družini.  Lepo se razumemo. Zelo si želim in se trudim za dobre odnose med nami, za sožitje, mir in pogovor. V hiši živim skupaj s hčerkino družino, zato ne poznam osamljenosti.

Kako se zdaj soočate s strahom pred ponovitvijo?

Po srčnem infarktu je res prisoten strah pred ponovitvijo infarkta oziroma pred smrtjo. Vse živo je minljivo, in del te minljivosti sem tudi jaz. Opora pri tem, da vidim svetlobo, pa je zame duhovnost. Rada imam življenje.

Katere spremembe ste vnesli v življenje?

Že pred infarktom sem namenjala zdravemu življenjskemu slogu kar veliko pozornost – gibanju, telesni teži, počitku in druženju s prijatelji. Po infarktu še bolj omejujem uživanje maščob, sladkarij in mlečnih izdelkov. Več uživam sadja, zelenjave in rib. Redno hodim na sprehode, najmanj 30 minut dnevno. Kolikor je mogoče, se izogibam žalosti, jezi, prepirom in stresnim situacijam. UPOČASNILA SEM RITEM SVOJEGA ŽIVLJENJA. Upoštevam priporočilo sošolca: Počitek, tudi aktiven, je edino zdravilo, ki ne škoduje, tudi če ga uživaš v neomejenih količinah!

Udeležili ste se obnovitvene rehabilitacije za koronarne bolnike v Termah Šmarješke Toplice. Kako to poteka?

Letos sem na spletu zasledila, da organizirate v Šmarjeških Toplicah tudi rehabilitacijo za koronarne bolnike, ki so še delovni aktivni. Povabila sem še prijateljico in ta je moje povabilo z veseljem sprejela. Všeč so mi skupinski nordijski pohodi po okolici, predavanja, druženje in izmenjavanje izkušenj ljudi po prebolelem srčnem infarktu. Še posebej so me nasmejali udeleženci, ki so prišli iz Ilirske Bistrice.

S prijateljico sva navdušeni tudi nad lepoto dolenjske pokrajine in bogastvom kulturne dediščine – ogledali sva si galerijo v Kostanjevici na Krki, pa gradova Otočec in Struga. Žal pa me je nekoliko omejila viroza, da nisem mogla opraviti prav vseh pregledov in preizkusiti vseh zdravstvenih storitev. A bom zagotovo še prišla.

Programa bi se rada udeležila kar vsako leto, da bi opravila pregled pri kardiologu, preverila in izboljšala kondicijo in izmenjala izkušnje z ljudmi, ki imajo enako diagnozo. Zelo pa se priležeta tudi sproščeno vzdušje in lepa narava.      

Ste se že včlanili v katero od društev koronarnih bolnikov?

V društvo koronarnih bolnikov se bom včlanila januarja. Upam, da me bodo sprejeli. Do zdaj pa nisem mogla časovno uskladiti službenih in društvenih obveznosti.

Kaj si želite za prihodnost?

Dokler smo zdravi, imamo veliko želja. Ko zbolimo, imamo eno samo – da bi bili zopet zdravi. Bralcem želim zdravja, veliko radosti in svetlobe v življenju. Upočasnimo ritem!