Pojdi na vsebino

Poskrbeti je treba, da se v telesu tudi duša dobro počuti

Predstavljamo Janija Kramarja, animatorja v Termah Dolenjske Toplice

Jani je duša hotela

Janez Kramar, Jani, skromno pove, da je hvaležen, da mu je bilo v zibko položeno nekaj talenta za delo z ljudmi, in da se pri tem ne trudi, temveč »le izkorišča talent«. V Termah Dolenjske Toplice namreč organizira dogodke, izlete in glasbene večere Balnea Art, pri njegovem informativnem pultu pa boste poleg informacij o ponudbi v hotelu in okolici deležni tudi sproščenega smeha, dobrega vica, tolažbe, spodbudne besede in nešteto iskric za lepši dan.


Jani, katera izletniška točka je vam najljubša?

U, toliko lepega je na Dolenjskem, da je odločitev o najljubši izletniški točki težka. Če pa se že moram odločiti, je to kartuzija Pleterje. Tu se bogastvo preteklosti križa s sedanjostjo, predvsem pa imaš v Pleterjah možnost občutiti, da obstaja nekaj, kar te presega, nekaj, kar je večno. Za povratek v realnost pa poskrbi čudoviti skansen, muzej na prostem, kjer se lahko pokusi jedi, pripravljene po samostanskih receptih.

Kaj bi v okolici Dolenjskih Toplic gostje preprosto morali obiskati?

Tudi tu je človek v težavah, da ne bi česa lepega izpustil. Glede na to, da sem Novomeščan, bi si nekaj časa zagotovo vzel za moje rojstno mesto. Tu je novomeška stolnica s Tintorettovim sv. Miklavžem in kripto s kopijo nagrobnega spomenika drugega novomeškega prošta in prvega dunajskega škofa Jurija Slatkonje, ki je bil, mimogrede, tudi ustanovitelj znamenitega zbora Dunajski dečki; pa Dolenjski muzej z arheološko zbirko in zbirka Božidarja Jakca v Jakčevem domu, njihovem nekdaj družinskem hotelu. Potem ne moremo mimo frančiškanskega samostana z znamenito knjižnico, sploh zaradi dejstva, da so frančiškani že leta 1748, torej pred 274 leti (!),  ustanovili novomeško gimnazijo, na kateri so potem vpijali znanje mnogi znameniti Slovenci, recimo Ivan Tavčar, Dragotin Kette, Marjan Kozina, slikarja Jakac in Lamut, baletnik Pino Mlakar pa olimpijec Leon Štukelj in še mnogi. Novo mesto pa si je mogoče ogledati tudi s splava.

Ponuja se še Trška gora, zavrniti Dolenjčevo povabilo v zidanico, na pokušino cvička, pa je blago rečeno nespodobno. In še ena trškogorska znamenitost – v stari lipi pri cerkvi Marijinega rojstva na Trški gori stojijo jaslice, povečava glinenih jaslic, ki jih je v Pleterjah izdelal kartuzijan p. Wolfgang Kogler.

Radi organizirate pokušine; kaj posebnega obiščete in kaj je vaša naj lokalna dobrota?

Tudi na tem področju je Dolenjska posebej bogata in radodarna, in če skočimo še naprej, do Bele krajine, je ta ponudba že skoraj popolna. Vedno znova pa preseneti gostoljubnost tukajšnjih vinogradnikov. Lahko bi rekli, da je za prebivalce Dolenjske in Bele krajine gost turist samo prijatelj, ki ga še niso utegnili spoznati. Ob tej pristni človeški bližini se je zelo težko odločiti, kje je najlepše. Čisto osebno pa goste rad vedno znova peljem v vinsko klet Pečarič v Čurilah pri Metliki. Tu še danes skrbijo tri generacije tako za vinograde in družinsko kmetijo kot tudi za prijetno počutje gostov. Martin oziroma Tine, kot ga kličemo vsi, pridela zares izvrstno vinsko kapljico, njegova žena Polona, po izobrazbi slavistka, ki je zaradi številne družine in seveda povečanega obsega dela na kmetiji opustila svoj osnovni poklic, pa vsako pokušino obogati še z izbranimi recitacijami pesmi in modrosti o vinu.

IMG Drustvo za boj proti raku Velenje Branka Drk predsednica
Kaj imajo gostje najraje, kaj največkrat pohvalijo?

Gost, ki obišče Dolenjske Toplice z motivom, storiti nekaj za svoje zdravje, odide od nas zadovoljen. Saj smo vendar zdravilišče. Nekoč, pred 35 leti, ko sem začel delati v Dolenjskih Toplicah, je šlo zares za to, da so se ljudje pri nas predvsem znova postavljali na noge. Zdaj pa prihajajo k nam tudi, ko še ne boli, ko je treba zdravje obdržati ali telo samo pocrkljati. Očitno pa je, da se ljudje od telesnega zdravja obračajo navznoter, v globine svoje duše. In tudi temu posvečamo v Dolenjskih Toplicah posebno pozornost. Gostje znajo prepoznati in pohvaliti arhitekturno skladnost našega hotela, organiziranost in povezanost vseh služb, ki skrbijo za dobro počutje gostov, velikokrat pohvalijo strokovnost in profesionalnost zaposlenih. Največkrat pa so navdušeni nad prijaznostjo, gostoljubnostjo, tisto pristno domačnostjo vseh zaposlenih.

IMG 20220209 WA0007
Na katere dogodke, ki ste jih organizirali, ste najbolj ponosni?

V petintridesetih letih se je nabralo veliko dogodkov, pri katerih sem sodeloval. Po številu sodelujočih največja prireditev, na kateri sem sodeloval, pa je bilo srečanje slovenskih upokojencev leta 1999, ko smo na jasi v Dolenjskih Toplicah gostili približno 20.000 ljudi. Angažiran sem bil pri stojnici, kjer sem pomagal izdajati hrano in pijačo. Kmalu po začetku uradnega dela pa je pritekel k moji stojnici sodelavec in mi živčno sporočil, da se moram po nalogu direktorja takoj zglasiti pri glavnem odru. Nastala je namreč velika zadrega, saj je uradni povezovalki programa med himno postalo slabo zaradi sonca in se je na odru onesvestila. Za njo so poskrbeli sodelavci naše zdravstvene službe, jaz pa sem v reklamni majici in kavbojkah prevzel napoved slavnostnega govora takratnega predsednika republike in zatem še vodenje prireditve. Ko je bilo uradnega dela konec in so oder prevzeli glasbeniki, pa sem se vrnil k stojnici.

Kako pa vi in vaša družina najraje preživljate prosti čas?

Odvisno od letnega časa. Poleti me vsake toliko pokliče morje, tako naša Strunjan in Piran, pa tudi južneje, Hrvaška. Poletnega dopusta brez Jadranskega morja zame ni, tako da me imajo domači zaradi tega za zapečkarja, saj me je težko prepričati, da bi šel na dopust v kake bolj sloveče eksotične kraje. Pozimi pa seveda smučanje, sem navdušen smučar in neizmerno uživam na dobro pripravljenih progah; posebej pri srcu so mi italijanski Dolomiti. Vmes izkoriščamo prosti čas za sprehode. Imam to srečo, da živim na Krki, nekoč je bila to vas, danes pa je naselje v Novem mestu. Nikamor se mi ni treba peljati. Obujem pohodne čevlje in se odpravim proti Otočcu, proti Trški gori ali pa po novomeških gričih. Sem pa tudi tu malo zapečkarski, saj me je težko prepričati, da bi se na pohode kam zapeljal. Lepa pohodna pot je tudi v neposredni bližini samostana Pleterje. Večinoma vodi po gozdovih, ki obdajajo samostansko obzidje, in je res prava duhovno meditativna poslastica, ki jo toplo priporočam. Del mojega prostega časa pa namenim tudi urejanju okolice hiše in bolj moškim delom na njivi, ki jo z veseljem družinsko obdelujemo. Spoznal sem, da (še) ne potrebujem kakšnega posebnega konjička, recimo golfa ali tenisa. Zadostuje mi, da imam čas zase, da dam na ramo kosilnico in se odpravim kosit breg nad reko Krko. Po tem opravilu čutim zadovoljstvo, da sem bil fizično aktiven in da sem prispeval delček k lepši podobi naše lepe pokrajine, ker na tem bregu ni (več) grmovja.

Smešne prigode, ki so se zgodile med vašim delom?

V času epidemije sem v zdravilišču počel marsikaj. Tako sem zaradi negotovosti glede okužbe in karantene nekajkrat pomagal tudi gostincem v restavraciji – goste sem opozarjal na obvezno nošenje zaščitne maske, kontroliral izpolnjevanje pogojev PCT in preverjal, ali posamezniku določen obrok pripada. Tako sem seveda marsikatero gospo povprašal o številki njene sobe. Neka simpatična gospa pa mi je odgovorila: ‟Oprostite gospod, ampak meni je mož prepovedal, da komurkoli povem, v kateri sobi spim!‟ In smo se lahko tudi v teh sicer turobnih epidemičnih časih od srca nasmejali.


Zelo sem ponosen ...

... da pripravimo vsak teden večerjo v naravi, če to dopuščata temperatura in vreme. To nam omogoča topliška jasa. Gostje se teh večerij radi udeležijo, saj vedno pripravimo tudi prijetno glasbo, nastop folklorne skupine ali predstavitev kakega okoliškega društva. V mraku pa prižgemo tudi kres. Posebej me gane, ko se nam za takšno večerjo zahvalijo pacienti; tudi njim namreč omogočimo udeležbo, s posebnim prevozom. Besede kot »Jani, imel sem prometno nesrečo, bil sem tedne v bolnici, pri vas ste me spet postavili na noge, evo, in sedaj sem že spil prvi špricer« nam pobožajo dušo in dajo zagon in spodbudo, da še naprej delamo dobro.


Imate kdaj slab dan? Kako sami sebe spravite v dobro voljo?

Seveda so tudi dnevi, ko je težko biti Jani. Se mi zdi, da ni človeka, ki ne bi poznal teh občutkov. Če bi poznal univerzalni recept, ki bi deloval pri vseh, bi ga z veseljem zaupal. Sam si dovolim nekaj take duhovne praznine predvsem zato, da sem potem še bolj vesel svojih svetlih življenjskih trenutkov. Kako bi lahko bil iskreno vesel, če nisem nikoli žalosten? Ta praznina pa ne sme biti predolga. Vedno se je treba pobrati, spodbuda pa pride včasih od zunaj (kak telefonski klic, srečanje, zapisana beseda) in pomemben je samo moj odziv. Lahko je plus ali minus, saj sem svoboden, a del rešitve je moj pozitivni odziv. Pri tem mi pomaga tudi moja krščanska vera, ki pa zaradi moje človeške majhnosti ne predstavlja tistega stoodstotnega duhovnega cepiva proti malodušju. Pa saj smo se v zadnjem času naučili, da ni nobeno cepivo popolnoma zanesljivo. K izboljšanju razpoloženja pa mi pomaga tudi zavedanje, da smo Slovenci med štirimi odstotki svetovnega prebivalstva, ki imajo vse dobrine in dosežke naše civilizacije praktično na dosegu rok. Zdi se mi, da smo za to premalo hvaležni in da smo premalokrat zadovoljni in veseli.

Nusa derenda terme krka balnea art
V Termah Dolenjske Toplice organizirate tudi koncerte Balnea Art.

Na koncertih Balnea Art sem imel priliko in čast spoznati številne znane slovenske estradne umetnike, omenim pa naj jih le nekaj. To so: Nuša Derenda, Omar Naber, Anika Horvat, Manca Izmajlova, Slavko Ivančić, Marko Vozelj,  Eva Boto in Alenka Gotar. Spoznal sem, da je vsak uspešen glasbenik tudi izjemna osebnost, vredna vsega spoštovanja. Številni so me presenetili s svojo skromnostjo in človeško toplino. Prav poseben vtis pa sta naredila name dva gosta. Za prvega naj mi bo oproščeno, da ga bom imenoval starosta slovenske glasbene scene – to je Andrej Šifrer. Pripravil je dva koncerta, na katerih smo slišali njegove pesmi, ki so večinoma ponarodele. Jaz ga poslušam odkar pomnim, recimo slabih petdeset let, na prireditvi pa so njegove pesmi peli vsi, tudi mladi in najmlajši. Ob tem pa so bile njegove napovedi pesmi prava zakladnica življenjskih modrosti, ki bi jih bilo vredno zapisati. Drugi gost, ki je napravil name izreden vtis, pa je Borut Antončič. Glasbenik prihaja iz Šentjerneja in verjamem, da to njegovo pravo ime večini naših bralcev nič ne pomeni. Če pa v brskalnik odtipkamo ime Bort Ross, pridemo do čudovite avtorske glasbe tega že kar dobro znanega slovenskega glasbenika. Njegove avtorske pesmi zelo rad poslušam, na koncertu pa me je presenetil tudi kot interpret znanih melodij tako domačih kot tujih izvajalcev. In kadar je pripeljal s seboj še svojo drago Laro, pardon, pevko Lamai, je bil večer popoln.

NZ7 8310
Kakšno glasbo pa najraje poslušate?

Pri glasbi sem občutljiv samo na eno – biti mora v vseh ozirih kvalitetna. Pritegniti me mora melodija, v besedilu moram prepoznati sporočilo in še izvedba mora biti na nivoju. Mogoče sem malo poseben v tem, da rad poslušam vso glasbo, od narodnozabavne do klasike, če le zadosti zgornjim kriterijem. Malo za šalo, malo zares: če pokličete številko mojega telefona, mi zaigra Slakova V dolini tihi. Dolenjcu, ki ima na telefonu namesto zvonjenja glasbo, pa res ne morejo zaigrati kakšni Beatli ali Bach. Mislim, da smo Slovenci premalo ponosni na dejstvo, da smo ustvarili, izumili dve vrsti glasbe, dvoje zvrsti, ki ju kopirajo po številnih državah sveta – prvo Avseniki, drugo pa že omenjeni Lojze Slak. Vsi gostje, ki sem jih peljal v Slakov muzej v Mirni Peči, so začutili to enkratnost Slakove glasbe in jo razumeli. Tudi kar se tiče glasbenega opisa, sem z veseljem zapečkar. Imam to srečo, da živim na Dolenjskem, kjer ustvarjajo med drugimi Dan D, Društvo mrtvih pesnikov, že omenjena Bort Ross in Lamai. Geografsko in po glasbi so mi blizu tudi Prifarski muzikanti. Poleg tega rad poslušam še Iztoka Mlakarja in Vlada Kreslina – mislim, da je ni njune pesmi, ki je ne bi poznal. Ko se odpravim na morje, pa seveda prijajo dalmatinske klape in nepogrešljivi Oliver Dragojevič. Tudi mene je pretreslo, ko je korona premagala panonskega mornarja Djordjeta Balaševića. Moj okus glede planetarnih zvezd se glede na moja leta pričakovano ustavi pri Beatlih, Elvisu Presleyju in Queenih, v zadnjem času pa me je hči Mija uvedla še v svet jazza, kjer znata Ella Fitzgerald in Louis Armstrong še kako pobožati dušo in srce.

Katera zgodba iz bogate preteklosti Dolenjskih Toplic vas najbolj pritegne, ljudje pa je ne poznajo dovolj?

Morda je dobro obnoviti zgodbo oziroma legendo o tem, kako so domačini v Dolenjskih Toplicah odkrili svoje tople vrelce. Po tem izročilu je imel mežnar v Dolenjskih Toplicah psa in imel ga je zelo rad. Pes pa je imel navado, da se je zaganjal v vozove in vprežne živali, ki so te vozove vlekle skozi Dolenjske Toplice. In zgodilo se je, da se to njegovo zaganjaje ni srečno končalo – padel je pod kolesa voza, potem pa se cvileč izgubil v grmovju na bregu potoka Sušica. Mežnar ga je iskal kar nekaj dni. In ko ga je končno našel v grmovju, je začuden ugotovil, da pes leži v luži. Ko pa ga je poskušal dvigniti iz nje, je odkril, da je voda topla. Mežnarjev pes je bil torej pravzaprav prvi, ki je svoje razbolelo poškodovano telo prepustil blagodejnim učinkom naše termalne vode.

Imate kak nasvet za tiste, ki se le težko, neradi odpravijo od doma – na dopust ali izlet, po nova doživetja?

Razlogov za obisk Dolenjskih Toplic je veliko. Res je, da je včasih težko narediti prvi korak, se odločiti za kak obisk. A tudi pri tem smo se v Dolenjskih Toplicah poskusili približati ljudem. Naša ponujena roka je tako imenovani Veseli avtobus, ki ga pošljemo v določenih terminih v vse slovenske regije, namenjen pa je tistim, ki jim predstavlja oviro za oddih prevoz k nam. Seveda pa pri tej ponudbi prevoz ni edino, kar ponudimo. Če razmere dopuščajo, je na avtobusu tudi muzikant, ki že med prevozom poveže skupino. V termah pripravimo za skupino tudi poseben program, še posebej bogat z raznimi pozornostmi, kot so izlet, ponudba razvajanja v našem velnesu Vitarium Spa & Beauty, piknik in podobno. Če pa pridete k nam sami, poskrbimo za vaše dobro počutje z bogatim programom dnevnih doživetij in tudi z brezplačno vadbo čuječnosti.  

Poznamo vas kot zelo družabnega in odprtega, hkrati pa tudi čustvenega in toplega – kaj vam pride najbolj do srca, kaj vas gane?

Delo v turizmu je zares nekaj posebnega. Ker si neprestano v stiku z ljudmi, še več, ker vedno skušaš ljudem odkrivati tisto lepo, kar je zunaj njih in tudi v njih samih, si vseskozi na odru, kjer imaš samo eno priložnost, da gosta navdušiš ali da ga razočaraš. Nekaj tega se že lahko naučiš, veliko prinesejo tudi izkušnje. Bistveno pa je, da si pri svojem delu iskren. Izkušnja mi pravi, da je zelo modro gostu tudi dobro prisluhniti, saj bo sam izrazil, po kaj je v resnici prišel k nam. Zelo pomembno pa je, da podobno iskrene odnose kot do gostov ohranjamo tudi sodelavci med seboj. Ni nujno, da se vedno o vsem strinjamo, ko pa se nekaj dogovorimo, se je treba tega držati in proti gostu zares nastopati kot ekipa, ki ima samo en cilj – za gosta pripraviti takšno bivanje, da bo na koncu dobil več, kot je pričakoval. In če nam to kot ekipi uspe, mi je toplo pri srcu. Za delo v turizmu moraš biti topel in odprt. Kot rečeno, se del tega naučiš, del prinesejo izkušnje. Nikoli pa ne moreš biti dovolj hvaležen za lastnosti, ki so ti bile položene v zibko in nimaš zanje nobenih zaslug. Tvoja naloga je samo, da si iskren do sebe in drugih. Djordjeta Balaševića so nekoč vprašali, kako je lahko tako dober pesnik, skladatelj in pevec, skratka vsestranski umetnik. Odgovoril je, da ni dober, da je samo talentiran, da se pri pisanju pesmi in petju nič ne trudi (le v tem primeru bi bil po njegovem mnenju dober), temveč samo izkorišča svoje talente. Niti slučajno se ne upam primerjati z veličino Balaševića, domišljam pa si, da sem tudi jaz – za delo v turizmu – vsaj malo talentiran.

Imate kak hobi, skrito strast?

Pred devetimi leti sem postal prostovoljec v Hospicu, kjer stojimo ob strani neozdravljivo bolnim, umirajočim in svojcem v času umiranja njihovih dragih in tudi po njihovi smrti, v času žalovanja. Zagotovo so to težki trenutki za vse nas, trenutki, ki bi jih vsi radi potisnili v neko nedoločeno prihodnost, pa vendar je vse to le del življenja. Od ljudi, ki sem jih spremljal v zadnjem delu njihovega življenja, pa sem se tudi veliko naučil – kaj je v življenju zares pomembno. Medicina zdaj poskrbi, da biološka smrt ni težava, velikokrat pa nastane težava pri zaključevanju odnosov, ki so po mojih izkušnjah še kako pomembni za to, čemur so stari ljudje nekoč rekli lepa smrt. Če poenostavim – nekoč sem si želel hitre smrti, zdaj pa si želim, da bi mi bil ob koncu življenja dan čas, da bi se lahko v miru poslovil od svojih dragih, da bi lahko komu rekel oprosti ali rad te imam.   

Če bi še enkrat izbirali poklic, bi izbrali enakega?

Ko v mojih letih gledaš nazaj, je ta pogled gotovo že bolj realen in iskren. Moram reči, da sem zadovoljen z opravljenim. Tehtnica dobrega in slabega je v vsakem pogledu obrnjena proti dobremu. Za nedvoumen odgovor o tem, ali bi izbral enako pot, pa potrebujem daljši razmislek. Če bi namreč na začetku svoje poklicne poti vedel, da bom v petintridesetih letih večkrat silvestroval z ansamblom Petra Finka kot z družino, bi težko rekel, da bi se ponovno odločil za enako pot. Zagotovo pa bi vedno izbral delo z ljudmi, saj kakšna pisarna gotovo ne bi bila zame. Zato naj bo odgovor diplomatski: če bi se lahko ponovno odločal za svoj poklic, bi bil turizem zagotovo v ožjem izboru.

Kaj je za vas najlepše pri vašem delu?

Najlepše je delo z ljudmi in zanje, pa naj so to gostje ali sodelavci. Zelo mi je všeč, da so rezultati in uspehi mojega dela vidni takoj. Seveda pa si ne domišljam, da predstavlja moje delo samo enosmerno pot; od gostov in sodelavcev sem se tudi sam veliko naučil. Del znanja in veščin (strokovna znanja, bonton, standarde kakovosti, jezike ...) se da pridobiti z učenjem, velik del pa je tisti mehki del, osebni, ko znaš pri gostu nekako začutiti, kaj je tisto, kar potrebuje, česa si v trenutku, ko ga imaš pred seboj, želi. Da mu znaš sporočiti, da je zate dragocen in pomemben. Premalokrat se zavedamo, da je »tisto več« običajno nekaj na videz skromnega, kot so nasmeh, prijazen pozdrav, pridržana vrata ali pomoč pri odklepanju sobe. Odkrivati to in dati več, kot ljudje pričakujejo, je pri našem delu res najpomembnejše.

 

Kaj mislim, da je pomembno za človekovo srečo, pa naj pove Tone Pavček:

 

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,

ne pod palcem skrit zaklad.

Sreča je, ko se delo dobro opravi,

in ko imaš nekoga rad.


 

Umetniški hotel z udobnimi sobami in vrhunskimi velneškimi storitvami.

Oddih že od

9200 EUR


(na osebo, na noč)

Romantično nočno kopanje, možnost zakupa zasebnih savn, kopeli in masaž v dvoje.

Romantičen oddih že od

47600 EUR


(2 nočitvi, 2 osebi)
Program z energijskimi terapijami in masažami že od

51340 EUR


(na osebo)

Sorodne vsebine

Turisticni Boni Terme Krka

Odklopite se v Termah Krka

Preberi
Devetnajstica terasa Golf Grad Otocec

Kaj vse obiskati, ko smo na Dolenjskem?

Preberi
Terme Dolenjske Tolice bazeni Vital

Naredite si uslugo in redno obiskujte savnanje in termalne bazene.

Preberi