Poleg strokovnosti pa strunjansko zdravilišče slovi še po nečem, kar se ne da meriti s številkami. To je dobra energija, srčnost, ki veje med ljudmi, ki delajo v zdravstveni službi, in ta se prenaša tudi na goste. O tem, kako jim to uspeva in kakšna je bila pot do tu, dr. Kozinova govori skromno, a ponosno.

Kaj vas je navdušilo za poklic zdravnice?

To je bila hipna odločitev, ki sem jo sprejela v zadnjem letniku gimnazije. Odraščala sem v Splitu, in takrat, leta 1976, se je tudi v Splitu odprla medicinska fakulteta. Ampak jaz sem hotela v Zagreb, ker je bila zagrebška takrat bolj uveljavljena in cenjena. Tako sem zaključila študij medicine leta 1982 v Zagrebu, potem sem dve leti delala kot zdravnica v Splitu, leta 1983 sem se poročila, že naslednje leto pa sva se z možem preselila v Slovenijo. Torej živim v Sloveniji že 40 let.

V čem se rehabilitacija v Talasu Strunjan razlikuje od rehabilitacij v drugih ustanovah? Kako vplivajo na okrevanje pacientov okolje in naravni faktorji?

Prepričana sem, da je rehabilitacija pri nas in tudi sicer v slovenskih zdraviliščih na zelo visokem nivoju. Redno namreč sledimo trendom v svetu in spremljamo novosti ter jih tudi uvajamo z usposabljanjem kadra in s posodabljanjem opreme.

Rehabilitacija v Talasu Strunjan je visoko strokovna – pri nas posebej poudarjamo osebni, holistični pristop, imamo pa še to prednost, da smo ob morju in da nam za še uspešnejšo rehabilitacijo kot dopolnilo pomagajo tudi zdravilne naravne danosti – morska voda, fango, slanica, morska klima, aerosoli, sonce –, s tem pa Talaso Strunjan zadosti tudi mednarodnim kriterijem za uvrstitev med zdravilišča z zdravilno klimo in talasoterapevtske centre.

Kaj je po vašem mnenju ključno za uspešno rehabilitacijo in kako vi spodbujate bolnike, da dosežejo najboljše rezultate?

Ključno je kakovostno delo in sodelovanje strokovne skupine zdravnikov fiziatrov, fizioterapevtov in delovnih terapevtov, maserjev in medicinskih sester. Pomembno je tudi bolnikovo sodelovanje, njegova ozaveščenost o zdravem načini življenja in motivacija. Zato namenimo vsakemu gostu veliko časa tudi za pogovor o naravi bolezni in za spodbujanje, da bo naučeno izvajal tudi doma.

Dragica Kozina, dr. med.: »Z veseljem ugotavljam, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni, da želijo čim več informacij o svojem stanju in da so zelo hvaležni, ko vidijo, da jim želimo pomagati res od srca. Tako nastane med bolniki in nami svojevrstna kemija, ki zagotovo pripomore k boljšemu rezultatu.«

Usposobili ste se tudi za specialistične preglede, katere?

Zdravniki v Talasu Strunjan smo usposobljeni tudi za diagnostične preglede z ultrazvokom (preglede sklepov in mehkih tkiv, abdomna itd.) in za diagnostiko osteoporoze – za denzitometrijo, to je merjenje kostne gostote. Zaradi naše celostne ponudbe zelo dobro sodelujemo z mnogimi društvi bolnikov – društvo za osteoporozo celotne obalno-kraške regije ima prav tu pri nas, v Strunjanu, svoj sedež, k nam pa prihajajo društva iz vse Slovenije na preventivni aktivni oddih, diagnostiko ali na zdravljenje.  

Znani ste kot zdravnica, ki zna prisluhniti in se približati gostom in tudi zaposlenim, zaposleni pri vas pa dihajo z gosti, najbrž tudi po vaši zaslugi. Kako to dosegate?

Naši gostje in bolniki najbolj pohvalijo prijaznost in dostopnost osebja, njihovo stalno pripravljenost pomagati – s širokimi nasmehi in dobro voljo. Srečna in ponosna sem, da vodim kolektiv, ki diha kot eden. To je ekipa sposobnih, prijaznih, toplih ljudi, ta kemija pa se prenaša od človeka na človeka, na mlade, na nove in seveda tudi na naše paciente. Pravim si, da imam v življenju veliko srečo, da sem prišla med take sodelavke in sodelavce.

Kako to spodbujam kot vodja? Ma, ne vem, verjetno tudi s svojim delom – imam polno ambulanto in delam res z veseljem in ljubeznijo. Vedno poudarjam, da smo tu zaradi bolnikov oz. gostov in da sta njihovo zdravje in počutje naša glavna in najpomembnejša naloga. Vsak dan se dobimo z vodji vseh podenot zdravstva ob 7.15 in ob kavici predebatiramo, kaj nas tega dne čaka, delo pa potem teče organizirano in v dobrem vzdušju.

Dragica Kozina s svojo ekipo (od leve): Ketty Zonta, vodja sprejemne pisarne, Silvana Ilić Topić, vodja Talasa Strunjan, Alenka Celestina, vodja medicinskih sester in na skrajni desni Slađana Puzić Prodanović, vodja fizioterapevtov. 

Sodelujete tudi z obema kliničnima centroma, številnimi bolnišnicami, strokovnimi inštitucijami, z zdravniki kirurgi in drugimi specialisti – ali je rehabilitacija tudi zato uspešnejša in bolj celostna?

Na področju ortopedije, travmatologije in nevrokirurgije sodelujemo s praktično vsemi bolnišnicami v Sloveniji, največ pa z našimi sosedi, bolnišnico v Valdoltri. Z nami sodelujejo njihovi zdravniki kirurgi tako, da bdijo nad rehabilitacijo bolnikov, ki so jih operirali. Zelo pomembno je, da med rehabilitacijo upoštevamo vse posebnosti in da so kirurgi seznanjeni z morebitnimi pooperativnimi zapleti.

Sodelujemo tudi s torakalnimi kirurgi, ki pošiljajo k nam paciente po operaciji karcinoma, raka na pljučih. Prav te indikacije je namreč v primerjavi z drugimi boleznimi oz. kroničnimi obolenji dihal vedno več.

Talaso Strunjan pa je tudi učna baza, saj se zdravniki pri nas usposabljajo za specialiste fizikalne in rehabilitacijske medicine. Tako je tudi vseh pet kolegic, ki so zdaj pri nas stalno zaposlene, opravilo specializacijo prav tu, v Strunjanu.

Vam je kateri od gostov še posebej ostal v spominu?

Veliko je takih. Zelo me je prizadela nedavna smrt naše pacientke Mance Košir – pri nas je bila na okrevanju po dveh zahtevnih operacijah. Kljub težkemu stanju je vedno izražala tako energijo, optimizem in veselje do življenja, da se nas je vseh zelo dotaknilo. Zelo občudujem recimo otroke, ki so zaradi svojega zdravstvenega stanja popolnoma odvisni od tuje pomoči – na primer otroke s cerebralno paralizo, ki so bilo tudi operirani na hrbtenici, – in njihove starše, njihovo neverjetno energijo, to, kako pogumno živijo s tem in kako optimistično zrejo naprej, in njihovo toplino. To se prenaša tudi na nas, na osebje. Skromni so, zadovoljni že z majhnim napredkom, hvaležni so za vse, kar jim ponudimo. Ob njih pomislim – človek je lahko srečen že zato, ker je živ, in ponosen, da lahko živi tako življenje.

Kaj se je v teh 40 letih vašega dela spremenilo v procesu rehabilitacije?

Sodobna medicinska rehabilitacija neprestano napreduje, zato sproti uvajamo nove metode in novo opremo, z obnovami pa povečujemo udobje v hotelu in izboljšujemo storitve. Spremembe so vidne tudi v kulinariki, animacijah, na bazenih in na plaži in pri vsem drugem, kar bolniki potrebujejo.

Drugače je žal tudi to, da je ZZZS skrajšal plačano zdraviliško rehabilitacijo s treh tednov na samo dva tedna.

Spremembe gredo vedno bolj tudi v smeri individualne obravnave. Zdaj pripravljamo dva nova prostora za multifunkcionalno obravnavo pacientov po vstavitvi endoprotez kolka in kolena. Prvi odzivi pacientov in rezultati okrevanja so zelo pozitivni in spodbudni, kar pomeni, da smo na pravi poti.

Pacienti so dandanes bolj seznanjeni z boleznijo, bolj so ozaveščeni in bolj sodelujejo pri rehabilitaciji. K temu je zelo pripomogel internet. Hkrati pa opažamo tudi negativne posledice interneta – naši pacienti so namreč tudi vedno mlajši, saj se poškodbe gibalnega aparata zaradi sedečega načina življenja oz. premalo gibanja pojavljajo že bolj zgodaj. Operacije zaradi artroze kolka in kolena so se prej pojavljale pri starosti 70 let in več, zdaj pa se ta klinična slika zelo spreminja – proteze potrebujejo ljudje že pri 50-ih. To pa je velika težava, če vemo, da se življenjska doba podaljšuje, proteze pa imajo omejen rok trajanja.  

Več je tudi operacij hernije, lumbalne hrbtenice – tudi tu se je starostna meja zelo znižala. Zaradi veliko sedenja se pojavljajo težave že pri študentih!

»Naši pacienti so vse mlajši, saj se poškodbe gibalnega aparata zaradi sedečega načina življenja oz. premalo gibanja pojavljajo že bolj zgodaj,« razlaga Kozinova.

Vrniva se k Splitu – kakšni so vaši spomini na domače mesto in mladost? Ali ohranjate vezi?

Po duši ostajam Dalmatinka in za Split velja tisto znano »nima Splita do Splita«. 😊 To pa seveda začutiš šele, ko ga zapustiš, zato se tja vedno rada vračam.

Ko sem delala v zdravstvenem domu v Postojni, sem sodelovala s čudovito ekipo zdravnikov in medicinskih sester. To je bilo obdobje vojne na Hrvaškem in v Bosni in vala beguncev, in smo jim pomagali, kolikor smo mogli, na vseh področjih. Ta dobrodelnost nas je zelo povezala, Postojnčane pa sem začutila kot srčne, tople ljudi. Še vedno smo dobri prijatelji, z nekaterimi, na primer z ginekologom Aleksandrom Merlom, pa še vedno tudi strokovno sodelujem.

A s celine me je, Dalmatinko, vendarle spet poklicalo morje! 😊 In tako smo se z družino leta 1992 preselili na Obalo. Radi se šalimo, da smo, ko smo kupovali stanovanje, kupili teraso s stanovanjem (smeh). Z naše terase se namreč vidi morje vse od Kopra do Pirana, in zato je ta terasa moj najljubši kotiček pod soncem.

Nam poveste še kaj o svoji družini?

Moj mož Micko je prva točka mojega življenja, prav tako hči Marina, farmacevtka, ki zdaj že peto leto živi in dela v Švici, svojo kariero pa je začela v Krki v Novem mestu. Moje dve radosti sta tudi vnuka, moja Mila in leto dni stari Maro. Življenje je lepo in treba ga je sprejeti in živeti. Rada potujem, ko se vrnem v Slovenijo, pa se vedno zavem, da imamo res srečo, da živimo tu, in to tako lepo, kot živimo.

Kako se sprostite in odklopite od dela? Kaj vam obarva življenje?

Najraje hodim na sprehode, se družim s prijateljicami, obiskujem koncerte in uživam v potovanjih.

Kakšni pa so vaši načrti in želje za nadaljnja leta?

Glede na svojo delovno dobo bi se lahko že upokojila, vendar si želim delati še nekaj časa. Besedo upokojitev povezujem z neko pasivnostjo, nedelom, trenutno pa si tega še ne predstavljam. Zdaj si mislim, da bom, ko se bom upokojila, še naprej pomagala s svojim znanjem. Morda v kakšni ambulanti pro bono ali v kakšni drugi dobrodelni dejavnosti. Rada pa bi se tudi bolj posvetila vnukoma, ko se bodo vrnili iz tujine.

Dr. Kozinova: »Po duši sem Dalmatinka, zaljubljena v morje.«