Gostje Talasa Strunjan z njim spoznajo Istro v vsej njeni polnosti – lepoti, okusih, glasbi in radoživosti

Janez Kolarič gostom rad pokaže najlepše kotičke slovenske, hrvaške in italijanske obale

Janez, si Dolenjec ali Primorec?

Oboje, pa še malo Gorenjec. Rojen sem na Dolenjskem, mama je bila doma iz Laknic, oče pa je iz Ljubnega na Gorenjskem. Rad povem, da me je krstil Janez Jalen – marsikdo ga pozna po romanu Bobri ali povesti Ovčar Marko. Šest let smo živeli v Mokronogu, potem pa v Žužemberku. Žužemberk mi je dal vse, kar lahko daš odraščajočemu fantu – prijatelje, dom, ljubezen do narave in navdušenje za šport … Bil sem odbojkar, in to slovenski mladinski reprezentant, in imel sem izredne trenerje, med njimi moram omeniti Petra Štora. Med gimnazijo, ki sem jo obiskoval v Novem mestu, sem igral za Pionir in sem zaradi športa videl veliko tedanje skupne domovine in tudi nekaj tujine. Študiral sem na Visoki šoli za telesno kulturo/VŠTK (danes je to Fakulteta za šport) in postal učitelj telesne vzgoje. Veliko izkušnjo, v poklicnem in človeškem smislu, pa mi je dala vojska. Služil sem v Bileči, v Šoli rezervnih oficirjev pehote jugoslovanske ljudske armade/ŠROP, ki je bila znana kot ena zahtevnejših, močnih in najbolj organiziranih vojašnic na svetu. Po 'obuki' sem tam ostal kot učitelj telesne vzgoje. Glavne vrednote, s katerimi smo se tam kalili v odgovorne odrasle, pa so bile red, delo in disciplina. Delovne izkušnje sem nato nabiral najprej v Žužemberku, potem pa v Portorožu in v Strunjanu, v Zavodu Elvire Vatovec. Leta 1992 sem se zaposlil v Krkinem Talasu Strunjan, kot inštruktor telesne vadbe in organizator animacije, sedaj pa delam v zdravstveni službi.

janez kolaric talaso strunjan terme krka 4812

Janez Kolarič, športni animator v Talasu Strunjan

»Če imaš goste rad, te v turizmu čas ne more povoziti. To, kar je za goste res pomembno, se s časom ne spreminja. Se je pa spremenil način prodaje, saj so informacije o turistični ponudbi zlahka dostopne in izbira je skoraj neskončna. Zato je po mojem mnenju najpomembnejše, kako se gostje pri nas počutijo.«

Obožujem pozitivne ljudi

»In ko je 'hiša' najbolj polna, je treba gostu največ dati … Tako se bodo vračali, dobra izkušnja pa bo šla 'od ust do ust', pravzaprav od 'telefona do telefona'. V Talasu Strunjan je to za nas najpomembnejše in morda smo ravno zato eden najbolje zasedenih hotelov v Sloveniji.«

Česa o Strunjanu ali njegovem okolju turisti ne vedo, pa jim ti odkriješ?

Povem jim tudi kaj takega, kar nikjer ne piše. Recimo, da je domače ime zaliva pod strunjanskim križem Nambole in kako je nastal drevored pinij, ki spremlja obiskovalce ob Stjuži v smeri restavracije Pinija … Povem tudi, kar menim ali čutim, in skušam to utemeljiti, četudi ne more biti vsem všeč. Nekoč sem na izletu razlagal, kako čutim in vidim Istrane, in zaploskali so mi prav oni, domačini. Življenju v Istri sem se prilagodil, v navadah domačinov ne želim ničesar spreminjati, preprosto sem jih sprejel. Še vedno pa se imam za krajnskega Dolenjca. Sem ponosna biga! (Smeh.)

S katerih točk je najlepši razgled? Se s klifa nad Mesečevim zalivom res včasih vidi celo do Benetk in Dolomitov?

Da bi videli Benetke, je treba na malo višje točke, vsaj do vasi Sv. Peter, Šmarje ali Šared, opazijo se tudi z vzpetine Krog pri Kortah, kjer je najlepši pogled tudi na soline. S klifa pa se v jasnem vremenu lepo vidi Gradež/Grado in Lignano. Dolomiti, ki jih z našega klifa 'vidijo' gostje, pa so v resnici avstrijske Visoke Ture z Velikim Klekom (Grossglocknerjem), in pred njimi Karnijske Alpe, lepo se seveda vidijo tudi Julijske Alpe. Da bi videli Dolomite, pa se je potrebno povzpeti na Slavnik.

V Novo mesto nam večkrat pošlješ kakšno lepo fotografijo iz Strunjana, v jutranji pozdrav. Na primer labodjo družino ali kaj drugega iz Stjuže.

Ja, ob prihodu v službo se rad 'prifočkam' ob Stjuži, na plaži ali v našem parku. Imamo labodji par, ki se je sem naselil pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti. Tu imata mladiče, ki nas zapustijo, ko odrastejo, par pa ostaja. Žal vsi mladiči ne preživijo, saj imajo tudi naravne sovražnike. Na sumu imam lisice … V Stjuži, tej naši plitvi morski laguni, pa najde zatočišče več kot 270 vrst ptic, ker je na njenem dnu prava zakladnica rakov, mehkužcev in rib, ki so zaradi plitvosti vode pticam lahko dostopni. Lepo je opazovati labode, bele čaplje, črnoglave galebe, pa liske …

Obožujem okusno kulinariko

»Kulinarika, tržnice in istrske specialitete so moja posebna strast. Pri nas doma jemo praktično vse, zelo raznoliko in s pravo mero. Moji otroci niso bili nikoli izbirčni, jedo, na primer, tudi vampe. Imamo svoje oljčno olje in lep vrt. Ženo Alenko moram pohvaliti – na vrtu ji raste tristo sort paradižnika!«

Janez Kolaric sportni trener terme krka 2 1

Imamo mnogo pohodniških poti, ki so dobro označene

»Rad poskrbim, da gostje na polno začutijo Istro. Pred mnogimi leti sem poskrbel tudi, da je Talaso Strunjan kot prvi hotel v Sloveniji dobil svojo mrežo označenih pešpoti, in te so še vedno zelo lepo obiskane.«

Najlepši biseri Primorske po tvoji izbiri?

Vasi slovenske Istre, Krasa! Kot 'forešt' sem se potrudil spoznati kraje, kjer živim. V Krkavče sem pripeljal na izlet že nekaj tisoč ljudi … V odročen Reparec, za katerega domačini pravijo, da je tam še 'buh reku lahko nuč', sem prav jaz pripeljal sploh prvi turistični avtobus. Lepih vasic je veliko, jaz jih izberem glede na to, kaj lahko ponudijo skupini gostov, ki jo takrat imam. Med živahnejšimi so, npr., Marezige, pa Grožnjan in Motovun na Hrvaškem.

Z gosti se torej velikokrat odpraviš tudi v hrvaško Istro, pa tudi v Italijo.

Tako je. Rad imam rek, da če gre dobro sosedu, bo šlo tudi tebi. Italijanski priobalni pas ter slovenska in hrvaška Istra so po mojem mnenju enovita celota, običaji in navade tukajšnjih prebivalcev so si zelo podobni, meje pa so v življenju domačinov le težava. Zato skušam regijo gostom predstaviti kot celoto. V pohodniških tednih smo v etapah prehodili vso obalo proti jugu do Limskega kanala in proti zahodu do Gradeža, pa tudi notranjost slovenske, hrvaške in italijanske Istre, Kraški rob in velik del Krasa. S kolegom Bojanom Osrajnikom, od katerega sem se veliko naučil o gostoljubnosti v turizmu, načrtujeva vsako leto nove poti, pohodniške dneve pa imamo nekajkrat na leto že 12 let.

Rad tudi planinariš. Na kateri svoj vzpon si najbolj ponosen?

Ja, rad planinarim, a vrhov ne zbiram kot lovorike. Dobro se počutim, na primer, v Kamniških Alpah, zelo lep je tudi Jalovec.

Kaj priporočaš za boleče mišice po pohodu – kavč, skok v morje ali bazen, savnanje ali masažo?

Vse od naštetega v pravi meri, pa tudi kakšno mediteransko jed in solato, da se nadomesti elektrolite in minerale. V našem hotelu so gostje deležni vsega tega. Za regeneracijo utrujenih mišic je odlična magnezijeva masaža, pa podvodna masaža v jacuzziju z ogrevano morsko vodo in tudi infra savna za razstrupljanje, ki je varna tudi za ljudi z visokim krvnim tlakom.

V 36 letih dela si gotovo spoznal veliko zanimivih, tudi znanih gostov.

Zelo veliko znanih Slovencev rado zahaja v naš hotel … ne bi jih našteval. Od tujih pa bodo verjetno mnogi poznali italijansko zvezdo, televizijskega voditelja Pippa Bauda. Ker dobro govorim rusko, sem imel priložnost, biti dalj časa z zadnjim načelnikom generalštaba vojske ZSSR Mojsejevom, pa s kozmonavtom Volkovom in, na primer, s cenjeno rusko igralko Lijo Ahedžakovo, če jih naštejem le nekaj.

Rad imam 'dolce far niente'

»Rad sem med ljudmi, seveda takimi svetlimi. Rad imam humor, sem hedonist. Najsrečnejši sem videti na slikah z vnuki in v vinskih kleteh, haha. Znanje s fakultete za telesno kulturo, predvsem pa iz gimnazije v turizmu in zdravstvu s pridom uporabljam. Tekoče govorim nemško, rusko in italijansko.«

Pesem ljudi vedno razvedri

»Rad tudi pojem in ko smo s skupinami na avtobusu ali na barki, na pohodu ali v kakšni domači gostilni ali vinski kleti, je pesem vedno dobrodošla. Pa tudi pri vadbi s pacienti! Danes bi mogoče zapel Kud plovi ovaj brod Radojke Šverko. Se spomniš … (pojeva): »Na moru ljubavi, i na pučini sna, u plavom beskraju, uvijek ostat ču ja …«

K tej pesmi prija mediteranska kulinarika. Pravijo, da si dober poznavalec tudi te, še posebej istrske.

Uživam v preprostih lokalnih jedeh. Hrana v Istri je bila nekdaj revna – zaradi bede so ljudje jedli to, kar so našli v naravi. Meso je bilo le za praznike ali za obiske. Danes pa so mnoge od teh jedi specialiteta – šparoge, roške, blušč, divji por, finočo, peski, artičoki, bobiči, ombolo, pršut, panceta, polenta, fermanton, frtalja s klobaso, fuži, oljčno olje, kaki, žižule … Veliko tega je na meniju na pohodniških tednih in pa seveda tudi doma. Moram reči, da jemo in pijemo tako v hotelu kot doma dobro, zdravo, lokalno … tašča je Istranka, po očetu Italijanka! Slabega vina ni nikjer več, hrana pa je zaradi posebnosti pravo doživetje.

Ali drži, da so tisti, ki se prehranjujejo mediteransko, dlje mladi in zdravi?

Za ljudi, ki živijo ob morju, po moje ni toliko značilno to, da so bolj dolgoživi, temveč to, da so bolj radoživi! Njihov temperament je drugačen, so bolj odprti, komunikativni in glasni. Posebno širino jim da morje, saj so z morja od nekdaj prihajale informacije, novice, napredek. V mestnih jedrih pa so ozke uličice, okno pri oknu, zato tu brez druženja oz. strpnega sobivanja ne gre … Hrana je tako samo delček te posrečene celote. Na dolgost življenja pa vplivajo tudi pravi geni in fizično delo – Istrani so morali kar trdo delati, da so preživeli, jedli pa so skromno, to, kar je dala narava. Danes, ko se ljudje premalo gibajo, jedo pa preveč, pa sta za daljše življenje najzaslužnejši medicina in farmacija!

Je res, da lahko gostom izmeriš, kako mladostni in fit so, neke vrste biološko starost?

V štiridnevni program oddiha Thalasso Detox je vključena meritev, ki pokaže, ali je struktura tkiv, to je razmerje med maščobo, vodo in mišicami, v zdravem območju, to je v takem, ki je priporočljivo za človekovo starost. Pokaže tudi vrsto drugih zanimivih stvari, ki so motivacija za bolj zdrav način življenja. Odlična stvar! Na to meritev se pri nas lahko prijavi vsakdo.

Kateri posebni kotički pa te vlečejo na Dolenjsko, v Žužemberk?

To je kraj izredne lepote in prelepih spominov. Jaz sem mu rekel kar dolenjski Bled. Ko ga obiščem, pa tudi boli, saj veliko oseb, ki sem jih imel rad, žal ni več. Tudi kraj ni več to, kar je bil, mislim na trg, ker se je veliko preselilo na obrobje. Kotičkov za dušo pa je vseeno še ogromno, če le znaš opazovati in videti okoli sebe.

Najljubši pevec ali bend, najljubša pesem?

Od tujih Engelbert Humperdinck, od naših pa z naskokom Iztok Mlakar in Dan D (Bog ve, zakaj, haha :)). Zelo ljuba pa mi je čudovita pesem Il Mondo v izvedbi Jimmyja Fontana.

Najlepša restavracija v Strunjanu

»Najbližja restavracija na obali je naša obmorska restavracija Pinija - Restaurant & Beach Bar, ki ima čudovito teraso in dobro atmosfero. Dobro se počutim na terasi Tende Rosse na trgu pred cerkvijo sv. Janeza in sv. Pavla v Miljah/Muggi, saj je tam tipično vzdušje, prava ponudba in živahni ljudje. Rad raziskujem turistične posebnosti in lokali so vsekakor del tega.«

Laguna Stjuža je odlično izhodišče za kolesarske izlete

»Udobno je začeti tu, pri hotelu ali s plaže, kjer se lahko ob povratku osvežiš v dveh plažnih lokalih, v baru Cavedin (ime lokala je moja ideja, izbrana je bila na anonimnem natečaju, pomeni pa kristalizacijsko gredo na bližnjih solinah) in restavraciji Pinija, s plavanjem v morju ali bazenu. Poti vodijo od tu proti Izoli, Kopru, Piranu, Portorožu, ali pa v notranjost Istre. Izbrati je mogoče ravninske ali hribovske poti.«