Deutsch
Srpski
Hrvatski
Pусский
Italiano
English
Celo življenje so mi govoril, da nimam možganov, sedaj me pa možganski 'kapič prtegne' (smeh).
Igralec Janez Hočevar v Termah Šmarješke Toplice
Ko priljubljeni igralec, profesor Janez Hočevar - Rifle, vstopi v hotelsko kavarno, se prav vse oči uprejo vanj in že prav kmalu se zasliši smeh. Dobrovoljen in ljudski je tudi zasebno, ne le v svojih gledaliških in televizijskih vlogah.
Dobrodošli v Termah Šmarješke Toplice. Kako se počutite in kaj je razlog, da ste prišli k nam na rehabilitacijo?
Sedaj sem odlično, razlog pa je bolezen. Ne bi si mislil – celo življenje so mi govoril, da nimam možganov, sedaj me pa možganski 'kapič prtegne' (smeh). Najprej sem bil v bolnici, v Ljubljani, zdravljenje pa sedaj nadaljujem v Šmarjeških Toplicah. Tukaj mi je res super – celotno bivanje, vse kar se dogaja, je tako lepo, neboleče in prijazno. Vse te moje punce, terapevtke Anja, Damjana, Romana, sestre Tea, Štefka, Andreja, pa tudi Gregor … težko si zapomnim imena, so vsi so tako prijazni! To je neverjeten tim, ki je tako vpeljan in tako streniran, da skoz misliš, da mislijo osebno tebe, ampak samo opravljajo svoj posel. Res so neverjetni; česa takega nisem doživel še nikoli.
Kako vam pomagajo terapije? Imate obiske?
Terapije so perfektne. V dveh tednih in pol so me spravili na noge in sedaj že dobro hodim, z berglami. Naredili so čudež. Od kapi je minilo komaj en mesec. Ja, dobivam obiske, prav fino se imam. Sedaj uživam zadnje dni tukaj, z veseljem pa bom prišel spet, kar tako, na oddih, ker je tu res lepo, počutim se zelo domače. Pred leti sem tu snemal televizijski spot za takrat še Krka Zdravilišča, za vse tri vaše terme, s sloganom Dobljen je dan. Dobro se spomnim, da je takrat, leta 1996, v Slovenijo prišel papež – se spomnite njegovega 'papež ma vas rad'?! Takrat sva skupaj visela na plakatih po vsej Sloveniji, jaz in papež, drug ob drugem.
Se vas gostje spomnijo, vas prepoznajo?
Praktično vsi me poznajo, gostje, bolniki in osebje; sem kar domač. Pozdravljajo me in ogovorijo kar z Rifle. Tudi mlajši me prepoznajo, najbolj iz nadaljevank, na primer iz kultne nanizanke Naša mala klinika. In to pet-, šestletni otroci, ki se v času snemanja niso še niti rodili, me pokličejo: »O, doktor Krota!« Ko vprašam, ja, od kod pa ti to veš, pa pravijo, da imajo vse epizode posnete in jih znajo že skoraj na pamet.
Nadvse popularna in zelo gledana je bila tudi televizijska oddaja Podarim-dobim, v kateri ste zbirali denar za podporo naših smučarjev. Kakšne spomine imate na to akcijo?
Akcija Podarim-dobim je bila super varianta. Spomnim se, da smo, na primer, jeseni začeli snemati na kakšnem ledeniku, ob nas pa je bila slavna smučarska generacija – Bojan Križaj, Mateja Svet, Rok Petrovič, pa malo mlajši Jure Franko, Primož Ulaga in drugi. To je bila res čudežna ekipa, kakršna se do sedaj še ni ponovila. Zaradi uspehov te ekipe in tudi zaradi odlično zasnovane akcije je bilo vse skupaj izredno uspešno in oddaje so bile več kot desetletje zelo gledane. Začelo pa se je tako, da je Tone Vogrinec povzel idejo po Avstrijci, ki so imeli podobno akcijo, loterijo. Ampak tam je hitro propadla, pri nas pa se je akcija razvila v neslutene širine. Zasnovana je bila kot kviz – ljudje so kupili kartico, na kateri je bilo vprašanje, in izpolnjeno so po pošti poslali na žrebanje. Vodil sem ta žrebanja – nagrade so bile od pralnega stroja in pečice do Marlesove hiše. Vedno trdim, da se je takrat začela prebujati slovenska državljanska zavest in se je nekako začela neke vrste slovenska osvoboditev. Takrat, torej v osemdesetih, tudi še ni bilo, na primer, brata in sestre Kostelič, ampak so bili samo slovenski smučarji. Prodali smo iz leta v leto več kartic, saj so Slovenci začeli razmišljati, da je to edini denar, ki ne bo šel v Beograd in bo šel res ves za slovenske športnike ... Zgodilo se je celo, da je bilo leta 1989 prodanih več kartic, kot je bilo takrat Slovencev, kar 2,3 milijona. To je bil res neverjeten uspeh. Pa saj še danes vidimo, da je šport skoraj edina stvar, ki Slovence poenoti in poveže.
Legendarna kapa in šal
Na snemanjih je Rifle nosil znameniti črno-oranžni šal, na glavi pa je imel modro kapo. Dodatka sta bila izbrana naključno – ko so snemali prvi spot, so bili smučarji v smučarski opremi, Janez Hočevar pa je v garderobi našel ta šal in kapo. In postal je maskota akcije. »Še ju imam. Mogoče so ju le malo nažrli molji,« se smeje.
Foto: Mediaspeed
Kakšne spomine pa imate na snemanje Naše male klinike? Gledalcu se zdi, da ne igrate, temveč se v resnici tako zabavate.
Tako je tudi bilo. Zelo hecno in zabavno. Bila je super igralska ekipa, od žal pokojnega Jerneja Šugmana naprej, vsi so bili super igralci in ogromno smo se zafrkavali. Všeč mi je bilo, ker je celo stvar vodil Branko Đurić – Đuro. Njegov humor je drugačen, bosanski oz. na to vižo, ni šlo tako 'počas' pa žalostno, kot je to pogosto pri nas (smeh). Smešnih situacij je bilo cel kup, hehe. Enkrat smo igrali, da smo se zakadili, in takrat je imel nekdo res nekaj s seboj, pa sem bil na koncu čist zadet, zares, ne v igri. Prigod je bilo ogromno …
Janez Hočevar v vlogi Jermana v Hlapcih
Označen sem bil bolj kot komik, a sem izzive iskal tudi v resnih vlogah. Leta 1980 me je režiser Dušan Jovanovič angažiral v Cankarjevih Hlapcih. Za to vlogo sem nato dobil nagrado Prešernovega sklada, in to je ena taka stvar, ki igralcu veliko pomeni. V moji naravi je res bolj humor, je pa lepo pustiti sled tudi v kakšni drugi smeri.
Foto: Tone Stojko
Vsestranski igralec
Čeprav uvrščata igralca Janeza Hočevarja stroka in javnost med izjemne igralce za komične vloge, kar nedvomno drži, pa z uglednim naborom tudi resnih vlog (po ocenah je odigral zgolj v poklicnih gledališčih tudi več kot šestdeset resnih vlog) dokazuje, da je izredno uspešen vsestranski igralec.
Ste tudi zasebno humorist? Kaj bi si želeli še igrati?
Ja, tudi doma sem bolj nagnjen h humorju kot k tragediji, sem bolj za hece, čeprav mnogokrat slišim, da so komiki doma baje pravi težaki. Morate pa seveda vprašati mojo ženo (igralko Majo Boh), kaj je res (smeh). Nikoli nisem bil te vrste igralec, da bi si želel igrati Hamleta ali Otela. Živel sem vedno iz dneva v dan, in kar je prišlo, je prišlo, in vedno je bilo fajn. Nisem človek za planiranje, ampak bolj 'za sproti'.
Kako najraje preživljate prosti čas?
Najraje se vozim z motorjem. Za letošnje poletje sicer ne vem, kako bo, zaradi bolezni, a zadnjih 20 let sem se vozil s svojim potovalnim motorjem in vsako poletje prepotoval od 15 do 20.000 kilometrov, ampak ne s Harleyjem; njemu rečemo Bife Racer, ker se z njim voziš od bifeja do bifeja (smeh). Moj motor pa je za dolga potovanja, potovalni, znamke BMW RT 1250. S takim delamo po tisoč kilometrov naenkrat. Po vsej Evropi … Lani sem bil, npr., po Albaniji, pa Bosni, Srbiji, Črni gori. Rad se peljem v Italijo, zlasti po Dolomitih, tudi Toskana je zelo lepa destinacija, zato se tja peljemo skoraj vsako leto. Pa v Lago di Como, na Gardsko jezero itd., to so krasne destinacije. Potujemo v majhni skupinici, od 3 do največ 5 motorjev. Nekoč smo bili večja skupina, vendar je malce težavno, ker se čakaš in težko uskladiš, v taki skupini pa je super. Na motorju sem vendo sam. Moj prijatelj, ki je nekoč z motorjem dirkal, trdi: »Motor je samo za enega. Jaz se ne bi peljal zadaj, tudi če bi jaz spredaj vozil!« In to izjavo sem prevzel za svoj slogan, ker se z njo zelo strinjam. Srčno upam, da se bom tako rehabilitiral, da se bom lahko še peljal, no, ta želja je res goreča in me žene naprej. Če ne bo šlo, pa si bom kupil letalo; menda je bolj enostavno kot motor, haha.
Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili igralec?
Pojma nimam. Kot najstnik sem želel biti arhitekt. Potem pa sem odletel na maturi, mlajša sestra pa je že prej želela na arhitekturo in sem si tolažilno rekel, da dveh arhitektov pa itak ne rabimo v družini. Ko pa sem tisto leto čakal na maturo, me je prijatelj nagovoril, da sem šel v Dramo za električarja – upravljal sem reflektorje. Tisto sezono sem gledal vse predstave in sem si mislil – tole pa fino izgleda, to bi pa jaz probal! Pa sem šel naslednje leto na sprejemne izpite. In tako se je začelo … padel sem noter čisto nedolžno, kot devica v porodnišnico … (smeh), tako se pač včasih začne. Potem sem diplomiral na AGRFT in leta 1992 postal redni profesor za dramsko igro.
V družini ni bilo nobenega igralca? Bo šel vašo pot kdo od vaših vnukov?
Nobenega. Je pa mama naju s sestro rada peljala v opero, tudi v dramo. Imela je abonma. Izgleda, da se me je malo prijelo. Sestra Meta je pa postala gledališka režiserka in kostumografinja. Moj starejši sin, Miha Hočevar, je filmski režiser (poznan po režiji uspešnic Jebi ga in Gremo mi po svoje). Sin Gašper je kuhar in organizira cateringe za snemalne ekipe ipd., tretji, Matevž, je inženir geologije, specializiran za vode, četrti, Andraž, pa je športni novinar. Najstarejša vnukinja, že odrasla, je v športni fizioterapiji, drugi vnuk je še najstnik, najmlajši sin pa ima tri otroke, ki pa so še majhni. Bomo še videli, če bo šel kateri po mojih stopinjah.
