Marjan, pravite, da ste se tistega dne še enkrat rodili; kaj se je zgodilo?

Nekdaj sem bil kar aktiven rokometaš in tako se s klubskimi kolegi še sedaj vsaj enkrat na teden dobivamo na rekreaciji – pozimi v telovadnici v Vavti vasi, poleti na tenisu v Lutrškem selu. Tako smo se dobili tudi 16. aprila pred slabimi tremi leti.

Med igranjem nogometa me je peklo in bolelo v levi rami in nekajkrat mi je postalo slabo. Kljub temu sem uro in pol tekal po igrišču in zabil še zadnja dva gola. Pod prho pa me je začel oblivati mrzel pot in stiskati me je začelo v prsih, čedalje bolj, kot bi mi nekdo zategoval pas. Ko sem se oblačil, so mi začele pojenjati moči – trenirko sem še nekako spravil nase, nogavic pa že nisem več mogel potegniti na stopala. In takrat sem se spomnil na prijatelja Mitjo iz Straže, ki je pol leta pred tem doživel infarkt in mi je pozimi, ko sva se dobila v njegovi brunarici na Gačah, opisal znake. Zavedel sem se, da so znaki pri meni zelo podobni in da gre torej zares!

Prijatelja Marjana sem prosil, da me je takoj odpeljal na urgenco. Med vožnjo proti Novemu mestu se je moje stanje iz minute v minuto poslabševalo in bolečina v prsih je postajala neznosna. Na urgenci sem le s težavo izvlekel zdravstveno izkaznico iz denarnice, nato pa sem kar vdrl v triažo, zdravnici dahnil, naj mi pomaga, potem pa je nastopila tema. Srce se je ustavilo.

Ekipi nujne medicinske pomoči pod vodstvom dežurne zdravnice Lene Ražen je z ročno masažo prsnega koša in s pomočjo defibrilatorja uspelo, da so me v dobrih petih minutah priklicali nazaj na svet. Zbudil sem se pod reflektorji, obkrožen z medicinsko ekipo, priključen na različne aparature, še vedno prisotno bolečino v prsnem košu pa so mi blažili z morfijem. Povedali so mi, da sem doživel hud, akutni infarkt sprednje stene srca.

Ker v Novem mestu v večernih urah takrat niso izvajali koronagrafije, so me z rešilcem odpeljali v UKC Ljubljana in dr. Luka Lipar mi je vstavil srčno opornico, t. i. stent, in me potolažil, da sem že iz najhujšega in da se bom lahko kmalu spet ukvarjal z rekreacijo. En dan sem še moral ostati na kardiološkem intenzivnem oddelku v Ljubljani, potem sem zdravljenje nadaljeval v bolnici v Novem mestu, deset
dni po infarktu pa sem bil ponovno doma, med svojimi bližnjimi.

Ste imeli tudi že prej kakšne znake?

Ne, nobenih znakov, ki bi me opozarjali na bližajoči se infarkt, ni bilo. Nikoli nisem bil zadihan, nikoli me ni tiščalo v prsih. Redno sem se rekreiral, igral nogomet, tenis, odbojko na mivki, planinaril, delal okoli hiše, se sprehajal s psom. Živel sem običajno družinsko življenje. Dopoldan služba – sem diplomiran ekonomist in delam na občini kot vodja inšpektorata –,   popoldan pa družinske obveznosti. Z ženo sva vozila otroke na različne treninge, saj so se takrat vsi trije ukvarjali s športom. Služba je sicer stresna, ker je inšpektorat represivni organ; nalagamo določeno obveznosti, njihovo neizpolnjevanje pa moramo sankcionirati z globami, denarnimi kaznimi. Velikokrat me kličejo tudi v prostem času, včasih mi kdo tudi grozi.

A znal sem se tudi dobiti s prijatelji, se poveseliti, občasno smo šli kaj dobrega pojest in popit kak kozarec piva ali vina. Ob takih druženjih pa sem žal rad tudi prižgal kako cigareto, včasih tudi več.

Kaže pa, da sem nekaj tudi podedoval – že moj dedek je, prav tako pred petdesetim letom, doživel hud infarkt in je komaj preživel, potem pa je s pomočjo zdravil in kasnejše operacije, ko so mu naredili »bypass«, doživel lepo starost, 91 let.

Kako so vašo bolezen sprejeli vaši otroci in žena?

Tak dogodek, ko se zaveš, da si bil z eno nogo že na »onem svetu«, zagotovo pusti posledice tako na tebi, ki si infarkt preživel, kot na tvojih bližnjih. Ni bilo enostavno. Dvojčka, sin in hči, sta bila takrat stara 14 let, starejši sin pa 19. Težko si zamislim, da bi žena lahko ostala sama z njimi … Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo vse skupaj predelali, zdaj pa gledamo na to kot na nekaj, kar se je pač zgodilo in nam precej spremenilo življenje, v precej pogledih na boljše. 

Kaj vse se je spremenilo po infarktu?

Kar veliko. Poleg tega, da sem opustil kajenje, ne mine dan brez daljšega sprehoda, po navadi v družbi našega ljubljenčka, kodrastega bišona. Med sprehodi, če se le da, ne uporabljam telefona, raje prisluhnem naravi in si ogledujem lepote, ki nas obdajajo. Ne hitim več tako, kot sem nekoč. Redno se udeležujem rekreacije z mojimi rokometnimi veterani. Delam še vedno le po 4 ure, pred kratkim pa sem se včlanil tudi v Društvo koronarnih bolnikov Dolenjske in Bele krajine. Veselim se že srečanj z drugimi člani, društvenih pohodov, skupinske telovadbe.

Bolniki pogosto doživljajo tesnobo, strah pred ponovitvijo. Tudi vi?

Dolgo časa sem se spopadal s posttravmatskim stresnim sindromom. Ponoči sem, ne da bi se tega zavedal, vpil oz. se glasno pogovarjal. Pomoč sem poiskal pri psihologinji dr. Tanji Ravnjak v zdravstvenem domu v Črnomlju. S terapijami pri njej in s pomočjo avtogenega treninga mi je uspelo to precej omiliti, kljub temu pa to občasno še vedno podoživljam. Opažam tudi, da mi med delom še vedno občasno popusti zbranost, misli mi odtavajo in potrebujem kar nekaj časa, da se ponovno zberem.

Okrevanje po infarktu ste nadaljevali v Termah Šmarješke Toplice. Kako ste se počutili med to rehabilitacijo?

To je odlična izkušnja. V Šmarješke Toplice sem prišel štiri tedne po infarktu in sem to zelo potreboval – srce je bilo namreč od oživljanja otrplo, izgubil sem 14 kilogramov, pobralo mi je vse moči. V Šmarjeških Toplicah sem najprej opravil pregled pri internistu kardiologu Danilu Radoševiču, z obremenitvenim testiranjem in UZ srca, potem pa sem, ker stanujem blizu, prihajal sem tri mesece vsak drugi dan na kontrolirano vadbo, terapije in meritve od doma. Počutje in kondicija sta se mi vidno izboljševala.  

Na rehabilitaciji sem se srečal z nekaj »cimri« iz sobe 15 v novomeški bolnici, pa tudi z drugimi koronarnimi bolniki, iz vse Slovenije. Odlično smo se razumeli in se spodbujali, res dober, topel odnos pa smo navezali tudi z zdravniki in preostalim osebjem v Termah Šmarješke Toplice. Sotrpini se še vedno občasno srečujemo in obujamo spomine na našo rehabilitacijo.

Pravkar ste v Šmarjeških Toplicah zaključili še obnovitveno rehabilitacijo – kako pa je ta vplivala na vaše počutje?

Res se je bilo lepo po skoraj dveh letih vrniti v Šmarješke Toplice, se ponovno srečati z ekipo v zdravstveni službi in z drugim osebjem; kot da bi prišel k dobrim prijateljem. Program obnovitvene rehabilitacije je enkraten. Ta, v katerega sem bil vključen jaz, je prirejen mlajšim koronarnim bolnikom, ki smo še zaposleni, zato traja 5 dni. Običajni, za upokojene srčne bolnike, pa traja 7 ali več dni.

V tem programu greš ponovno, sicer skrajšano, skozi vso proceduro rehabilitacije. Vesel sem bil pogovora s kardiologom, kontrolnih pregledov (ergometrija, UZ, EKG) in izvidov, saj te vse to pomiri, ko veš, pri čem si.

Zdaj, ko sem bolj pri močeh, sem bistveno lažje opravil obremenitveno testiranje in tudi vadbo, in to na zahtevnejšem nivoju. Tega sem bil zelo vesel. Zelo mi je ugajala nordijska hoja po prekrasni okolici in tudi dihalne vaje, pri katerih sem se naučil tudi novih tehnik sproščanja.

Kaj bi po svoji izkušnji radi sporočili bralcem oz. kaj bi jim položili na srce?

Spremenite način življenja in opustite nezdrave razvade, čim prej, dokler je še čas. Čim več se gibajte, pojdite v naravo, prisluhnite ji. Ko se zaveš, da si bil nekaj časa na onem svetu in da si samo s pomočjo izredno strokovne in usposobljene ekipe – v mojem primeru ekipe urgentnega centra v Novem mestu in strokovnjakov v UKC Ljubljana – preživel in se šele s pomočjo rehabilitacije v Šmarjeških Toplicah lahko vrnil v pravo življenje, se pošteno zamisliš. Narediti je treba temeljito inventuro in začeti živeti drugače, iti po drugi poti, sicer obstaja nevarnost, da boš kmalu spet tam, kjer si že bil.